Vplivnega poljskega političnega tednika Wprost v komunikacijskih šumih med Brusljem in Varšavo ni mogoče spregledati. Za to je namreč poskrbel z zadnjo naslovnico, na kateri je zgodovinsko »štabno omizje« Hitlerja, Mussolinija, generala Jodla, feldmaršala Keitla in neimenovanega nacističnega časnika, sklonjeno nad zemljevidi, retuširal z obrazi kanclerke Angele Merkel ter predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, komisarja za digitalno gospodarstvo in družbo Güntherja Oettingerja, predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza in vodje zavezništva liberalcev in demokratov v njem Guya Verhofstadta. Z njo napovedane teme, »Znova hočejo nadzorovati Poljsko«, ni treba dodatno obnavljati. Fotomontaža pretežno nemških uniformirancev pod Unijino zastavo je sama po sebi dovolj povedna. Ob njo pa se je za zdaj neposredno obregnil samo Belgijec Verhofstadt, ki je naslovnico označil za »škandalozno« ter mimogrede na facebooku kritiziral novega poljskega pravosodnega ministra Zbigniewa Ziobra, ki je nemška opozorila varšavski desničarski vladi primerjal z nacističnim nadzorom nad Poljsko med drugo svetovno vojno.

Ne le Wprost, ampak poljska javnost nasploh, zaradi zgodovinskih reminiscenc z opazno nenaklonjenostjo sprejema prav nemške kritike, ki sicer ne zadevajo sosedskih odnosov in notranjepolitičnih vprašanj, ampak umeščenost Poljske v Evropski uniji, katere članica je tako z vsemi pravicami kot tudi vsemi dolžnostmi. Seveda to ne pomeni zahteve po absolutni poljski pokornosti bruseljski birokraciji, kakršno rade demonstrirajo slovenske vlade, obstajajo pa, tako kot denimo pri nogometu, pravila, katerih kršitev prinaša barvne kartone. Ko nacistično preteklost Nemčije za prikrivanje lastnih fašistoidnih ukrepov potegne na plan kateri koli igralec na evropskem igrišču, bi se moral oglasiti splošen politični in civilnodružbeni alarm, žal pa smo priče pometanju tovrstnih ekscesov pod preprogo in še bolj neodgovornemu skrivanju glave v pesek, kakršno je že uprizoril predsednik evropske komisije Juncker z izjavo, naj se poljski prekrški »ne dramatizirajo«, ter zavrnitvijo »jedrske možnosti«, s čimer je še pred kolegijem legitimiziral za zdaj resda še domnevno sistematično grožnjo vladavini prava v EU s strani vladajoče poljske stranke Zakon in pravičnost.

Zgodovinska peza nemško-poljskih odnosov zato EU usmerja k podobnim rešitvam, kot jih je sprejela pod frustracijo Poljske in baltskih drža zaradi Rusije v zvezi z Ukrajino. V pridruženo članstvo je namreč primaknila politično in varnostno gnilo jabolko, navzven resda z zloščeno lupino ob čiščenju sledi komunistične preteklosti, navznoter pa načeto s fašistično ideologijo in čaščenjem nacističnih kolaborantov. Zdaj pa se boji prebrskati samo Unijino košaro in pogledati, ali niso v njej tudi že nagnite članice. Pri čemer vsak sadjar ve, da je nagnita jabolka treba vzeti iz košare, da ne zgnijejo še vsa druga.

Večina nemških komentatorjev v dosedanjih komunikacijskih šumih med Brusljem in Varšavo poziva lastne politike k »samovzdržnosti« zaradi delikatnosti sosedskih odnosov, ki so se zapletli in že postavljajo pod vprašaj nekatere skupne proslave 25. obletnice podpisa poljsko-nemškega sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju, zgodovinsko primerjanega s tistim, ki sta ga leta 1963 v Elizejski palači podpisala Charles de Gaulle in Konrad Adenauer. Opozorila so na mestu, o čemer priča tudi uvodoma omenjena naslovnica poljskega tednika, neodgovorjeno pa ostaja vprašanje, kdo bo pregledal jabolka, potem ko Juncker stanja ne bi dramatiziral, Donald Tusk pa o njem »nevtralno« molči.

Očitno nezainteresiranost večinske Evrope ob poljskem strankarske podrejanju institucij, ki naj bi jih odlikovala neodvisnost od aktualne politike, bi lahko pripisali dvema odmevnima benignima poskusoma evropske komisije, da poseže v notranjepolitično dogajanje v Avstriji leta 2000 in deset let kasneje na Madžarskem. Oba primera sta 7. člen pogodbe o Evropski uniji kot varovalki njenih vrednot razvrednotila na raven govoričenja z izgubljanjem časa, v katerem se neke nove »vrednote«, kakršna je orbanizacija, v Uniji že dodobra vkopajo. A poljski primer je drugačen. V Avstriji je ljudska stranka sklenila koalicijo s Svobodnjaki, ki so legitimno s preglednim, čeprav večini Evrope nesprejemljivim programom prepričali avstrijske volilce. Tudi Orbanu in Fidesu nihče ne more očitati, da ne izvajata na volitvah večinsko podprtega programa. Jaroslaw Kaczynski in njegova stranka Zakon in red sta volilce peljala žejne čez vodo, ob zakonodajnem »blietzkrigu«, vrednem nekega drugega nemškega obdobja, pa zdaj grajo usmerjata na za takšno zlorabo še vedno hvalevredno občutljivi Berlin. Ta sam Unije ne bo mogel ubraniti pred gnilobo, tako kot ne preživeti vseh begunskih nesrečnikov, ki poljskim (in vse več Unijinim) oblastnikom ne vzbujajo nobenega sočutja.