Novembra lani sta v 50.000 izvodih pri nas izšli dve znamki s hrano, idrijski žlikrofi in šebreljski želodec, ter postali 27. in 28. slovenska znamka s prehransko tematiko. Glede na to, kako pomembna je za ljudi hrana, se morda zdi malo, glede na to, da je prva znamka v Sloveniji, na kateri je bila hrana, izšla šele leta 1993, pa niti ne. V primerjavi s pijačo in plodovi, kot so grozdje in drugo sadje ter vrtnine in zelišča, ki jih filatelisti bolj kot k hrani prištevajo k rastlinstvu oziroma flori, nam hrana očitno nekako ni zadišala.
Potem ko so po svetu dobrih 150 let izhajale znamke s portreti znanih oseb in različnimi obletnicami, so poštne uprave šele ob upadanju zanimanja za zbiranje znamk pred dvema desetletjema pomislile na zanimivejše motive in se prek narodnobuditeljskih tematik ozrle tudi na domače krožnike. Tudi pri nas. Nastale so na primer znamke ljubezni, med katerimi se je, če smo že pri hrani, leta 1994 znašlo tudi lectovo srce, sicer pa za prvo slovensko znamko, povezano s hrano, velja tista s slovensko potico. Znamka, ki jo je ilustrirala Zagorka Simić, je izšla v seriji rednih znamk z etnološkimi motivi v tretjem letu izhajanja slovenskih znamk, oblikoval pa jo je Miljenko Licul, nato pa je hrana z izjemo lectovega srca in skodelice kave (leta 2001) izginila s pisemskih ovojnic za dolgih 11 let.
24 znamk, 24 avtohtonih jedi
Novi hod hrane smo namreč čakali vse do leta 2004, ko sta oblikovalka Julija Zornik in fotograf Joco Žnidaršič skuhala bograč in bujto repo. Šlo je za prvi dve znamki iz serije Z žlico po Sloveniji, ki je do letos prinesla 24 znamk, vsako leto pa sta izšli po dve. Z njimi smo in še vedno spoznavamo avtohtone slovenske jedi, kot so ajdov krapec, prleška gibanica, haloški ftič, kvasenica, pohorski pisker, koroška skuta s čebulo in bučnim oljem, zgornjesavinjski želodec, zasavska jetrnica, fižolovi štruklji s kislim zeljem, kranjska klobasa ali blejska kremna rezina, do Primorske pa za zdaj nismo prišli.
No, resda tudi na Obali ugriznejo v tipičen slovenski zajtrk, v sklopu katerega je izšla znamka z jabolkom, kosom kruha, medom in maslom, ki je po medu celo dišala. Ni pa bila, če smo že pri vonjih, to edina znamka, ki nam je odišavila prste in jezik, saj smo dobili tudi takšno, ki je dišala po vrtnicah, medtem ko so Američani v primerjavi z nami šli še dlje in namesto vonja znamki dodali kar okus lepilu.
Da si oblizneš prste
V Evropi je z motivi hrane na znamkah najživahnejša Portugalska, ki skupaj s Slovenijo vodi tudi v svetovnem merilu, vendar Slovenci v primerjavi s portugalskimi evropskimi kolegi nekoliko šepamo v njihovi estetski. Portugalci so hrano na znamkah načrtno začeli izdajati že sredi 90. let, ena od zanimivejših in najzgodnejših serij pa je bila predstavitev tradicionalne portugalske kuhinje v letih 1997 in 1998. Na znamkah so bile zastopane jedi iz posameznih predelov celinske Portugalske ter z Madeire in Azorov, ob prvi seriji pa je izšla tudi bogato opremljena in oštevilčena bibliografska monografija, v kateri so bili dodani tudi recepti in poštne znamke.
