Podhod Ajdovščina, torej sklop hodnikov pod Metalko, bi lahko oklicali za degradirano površino. Tistim, ki se že dlje časa niste spustili tja dol, povejmo, da je vse skupaj še bolj opustelo, kot je bilo, ko ste bili zadnjič spodaj.
A hipotetični prizor, da so se na zgornji ploščadi, pred vsemi štirimi vstopi v pasažo, zgodile nepopisne človeške gneče, ljudje pa čakajo v vrstah, da bodo v umetniški galeriji lahko videli originalni kip Misleca francoskega kiparja Augusta Rodina, je in ni fantazmatski.
Težko verjeten je, ker Ljubljana ni Zagreb – v hrvaški prestolnici so si Misleca in še 70 drugih Rodinovih del ljudje lahko ogledali lani –, med drugim zato, ker imajo Hrvati kiparja, kakršen je bil Ivan Meštrović, ki je bil Rodinov prijatelj. In letos se bo dalo v Zagrebu videti dela Alberta Giacomettija, čigar skulpture se v teh časih prodajajo v vrednosti več kot sto milijonov dolarjev.
Več kot tristo Picassovih del
A prizor pred Metalko je vseeno bolj mogoč, kot se bralcu teh vrstic morda zdi. Kajti v sceno podzemne mešanice masaže, balkanskih specialitet, kitajske robe in nekaj trdoživcev, ki tam spodaj še vztrajajo, se spušča umetnost. In to komercialno oziroma zasebno. V galeriji, kjer na vhodu še vedno vabi zelena tabla Tkanine, si boste lahko v naslednjih mesecih ogledali Picassove umetnine. »To so dela iz Vollardove suite, grafike, ki jih je Picasso naredil po naročilu svojega mecena Vollarda. Gre za tristo komadov na enakem papirju in iz originalnih plošč,« pove gospod Leon Pogelšek, organizator in tudi delni lastnik razstave. Na razstavi je mogoče videti še nekaj kosov keramike in plakate za razne Picassove razstave. Med njimi razvpiti plakat za film Bitka na Neretvi Velja Bulajića, ki ga je Picasso, kot govori legenda, ustvaril za protivrednost zaboja vina.
No, na snidenje v ponedeljek zvečer, večer pred odprtjem razstave, je gospod Pogelšek prišel, benteč nad študenti: »Mi smo v socializmu delali pri Kurivu, tam premetavali cement in premog ter mislili, da smo, kadar smo si vzeli pet minut samovoljnega odmora, nadvse prebrisani. Ti danes pa to počnejo po tri ure. Dokler ne prideš, ne delajo. Groza.« Galerizem je stresen poklic. Sploh zasebni galerizem. V Ljubljani nemara toliko bolj.
O umetnosti nas učijo zasebniki
Vprašanje, s katerim se v tem zapisu pravzaprav ukvarjamo, je, zakaj Ljubljana ne premore razstav, kakršne prirejajo v sosednjih prestolnicah. Razstav z deli, ki ne zdramijo zgolj ožjih ljubiteljskih krogov, ampak širše občinstvo. Razstav z deli, ki jih je treba nujno videti. Z deli, zaradi katerih se delajo vrste. Takšne grafike, ki pretežno sestavljajo tovrstne razstave v Ljubljani, praviloma niso. Z deli, katerih naslovi oziroma imena se redno pojavljajo v križankah. Kar kip Misleca na primer je.
A težko bo v kratkem kaj bolje, pravi stroka. »Prvi pogoj za postavljanje razstav je, da imaš lasten muzej z zbirko. Tega nimamo in to je ogromna vrzel, ki Slovence dela likovno nepismene, ker se ne morejo nikjer naučiti pri originalih, za kaj sploh gre. Druga stvar pa je, da naše ustanove ne pokrivajo segmenta moderne, ampak se osredotočajo samo na tako imenovano sodobno umetnost, ki je seveda zelo specifično interpretirana, zato morajo to pedagoško iniciativo prevzeti zasebniki. To so razstave, ki so se zgodile v zadnjih letih. Mislim na Chagalla, Picassa, Dalija, popart in tako naprej,« razmišlja Brane Kovič, ljubljanska likovnokritiška avtoriteta. »Če ljudje nimajo možnosti stika z likovno umetnostjo in se nimajo kje podučiti, je jasno, da za likovno umetnost tudi ni pravega zanimanja, posledično pa podlegajo oblikovalcem javnega mnenja, ki vsiljuje določene poglede, kot je vsiljevanje Jožeta Ciuhe, ki je po mojem mnenju eden dolgočasnejših avtorjev, ali širjenju laži o svetovnem uspehu Irene Polanec, kar je vse bla bla. Na koncu se izkaže, da bolj kot kateri koli kritik ali umetnostni zgodovinar na slovensko javno mnenje vpliva Bernarda Jeklin.« »Pa nič kriva,« doda Jaka Prijatelj, lastnik ljubljanske starinarnice, v kateri se je odvijal pogovor z gospodom Kovičem.
Za uspešnice ni denarja
David Rjazancev je 42-letni Blejčan. Ruskega rodu, dodajmo za vse, ki se sprašujete po izvoru njegovega priimka. Je galerist in organizator razstav. Povsem samovoljen. In samostojen. Torej ne zato, ker bi končal kak umetnostni študij in mu je potem uspelo dobiti akademskemu naslovu primerno službo. Ne. Rad ima umetnost. Prvega Tisnikarja si je kupil pri 15 letih. Potem je na Bledu odprl galerijo in v enem letu prodal vsega eno sliko. »Ker sem imel premalo takšnih z otočkom sredi jezera,« se pošali, šalo pa podkrepi s tezo, da so največji trije slovenski slikarji France Slana, Irena Polanec in Dora Plestenjak.
Rjazancev, ki ga prej vidite oblečenega v trenirko kot v sakoju v slogu Nicka Cava (kar je še vedno domačijski modni umetniški standard), je zakrivil Chagalla v Mestnem muzeju leta 2009. Posredno menda tudi Picassa v taisti ustanovi leto kasneje. Prav tako razstavo Razkrita telesa na Gospodarskem razstavišču, ki je privabila 80.000 obiskovalcev in velja za uspeh največjega lokalnega dometa, primerljiv z razstavo slovenskih impresionistov pred leti. V široko obiskanih uspešnih razstavah vidi priložnost, da se živelj navduši nad likovništvom. Da ko ljudje vidijo veliko delo slavnega avtorja, posledično kasneje obiščejo tudi kakšno manjšo in manj razvpito razstavo. »Za to, da bi bila do vrha ploščadi pred Metalko vrsta ljudi, ki bi čakali v vrsti na razstavo v podhodu, mora na razstavi viseti ključno delo avtorja. Prvo ali drugo. Ne peto. Peto že ni dovolj močno. To so razstavne uspešnice, ki pa so pri nas skoraj nemogoče. Kajti lahko si jih omisliš na dva načina. Z denarjem. Hrvati so dali za najem Picassa dva milijona evrov, pri čemer je sodelovalo več strani, vključno z mestom. Drug način je praksa velikih muzejev in galerij, ki imajo lastne fonde del in si jih potem medsebojno izposojajo. Mi nimamo ničesar, kar bi lahko posodili,« razlaga Rjazancev, ki za pomlad pripravlja drugo, razširjeno razstavo Razkritih teles. Zgodila se bo v podhodu Ajdovščina. V nekdanji trgovini s svetili, kjer kani na 1200 kvadratih vzpostaviti umetniško galerijo.
