Dosežki najbolj izpostavljenih ljubljanskih športnih kolektivov na mednarodnem in domačem prizorišču večinoma dokazujejo, da je moštveni šport v prestolnici v razmeroma slabi kondiciji.
Nogomet kot kralj med športi je po dolgih letih zatišja edini naposled stopil iz povprečja. Olimpija je resen kandidat za osvojitev državne krone, a je v klubu še vedno preveč nejasnosti tako v organizacijskem kot poslovnem delu. Ljubljanski košarkarski klub je bil na domačih tleh nekdaj paradni konj igre pod obroči. Olimpija je bila konkurenčna najboljšim klubom v evroligi, doma pa je z lahkoto zbirala državne naslove. Danes je povsem drugače, saj klub ne beleži uspehov ne doma ne v regiji, povrhu pa tudi obetavni košarkarji priložnost iščejo drugje. Ljubljanski hokej na ledu je v vse zahtevnejših pogojih v EBEL že vrsto let obsojen na tekmovalno in finančno preživetje, rokometna Ljubljana je skorajda ugasnila, medtem ko so odbojkarje ACH Volleyja uvozili z Bleda.
Ponavljanje preživetih vzorcev
Ob tem se poraja kopica vprašanj, kako naprej. Se bo ljubljanski kolektivni šport tudi v prihodnje utapljal v sivini? Kako ga dvigniti na višjo raven? So na vodilnih položajih v klubih pravi ljudje? Zakaj je sponzorskega denarja vse manj? Je transparentnost poslovanja na dovolj visoki ravni? Bi veljalo spremeniti zakonodajo in kakšne novosti bi potencialne spremembe sploh prinesle? »Z enostavnimi odgovori ne bi prišli nikamor. Na posameznih področjih bi morali narediti dolgoročnejše koncepte. Rokometni klub Prule je bil uspešen kratek čas, zdaj tudi ACH Volley počasi izgublja sapo. Treba je najti način, kako zadržati kakovost na mednarodni ravni. Moštva bi morali sestaviti sistematično s poudarkom na domačem jedru igralcev. Vsak bi lahko zgradil soliden koncept dela s pravimi ljudmi na funkcionarskih položajih, ki bi zagotovili tekoče poslovanje,« je ključne poudarke navedel Janez Kocijančič, nekdaj dolgoletni vodilni funkcionar v domačem športu.
V Sloveniji smo v zadnjih letih slišali precej pritoževanj nad vse manjšim finančnim vložkom sponzorjev v športne kolektive. Kocijančič pravi, da celostna podoba vendarle ni tako slaba, kot se morda zdi. »Treba je spremljati trende v realnem gospodarstvu. Pojavile so se nove kombinacije kapitala, zato bi se veljalo obrniti na podjetja z denarjem. Uprave slovenskih klubov večinoma prosjačijo enake sponzorje, ki pa danes nimajo več toliko finančnih sredstev kot nekdaj. Problematično je, da slovenski šport skorajda ni vskočil na mednarodni gospodarski trg. Za večino subjektov v tujini je Slovenija že zaradi majhnosti manj zanimiva. A če se bomo obnašali kot zatohla podalpska provinca, ne bomo rešili težav. Velike vsote denarja se obračajo v velikih mednarodnih multinacionalkah. Če ne bomo našli poti do njih, bodo problemi ostali. Ko gledamo velike tuje narode, hitro postanemo pesimistični ali zagrenjeni, za kar pravzaprav nimamo razlogov. Ravno Slovenci smo že dokazovali, da lahko dosegamo sijajne uspehe, za kar moramo imeti sodoben koncept, prave ljudi in dolgoročne cilje. Preživetih vzorcev ne smemo ponavljati,« je bil kritičen Kocijančič.
Pomanjkanje avtoritet in kadra
Tomo Levovnik je opozoril na številne finančne ekscese, ki so se dogajali v prepoznavnih ljubljanskih klubih. Urejena podjetja so ravno zaradi tega še bolj previdna pri odločitvah, koga bodo podpirala, pravi. »Po svetu poznamo ogromno primerov, ko se sponzorji trudijo za svoj prispevek v športu, pri nas pa se umikajo. Nogometni klub Maribor je eden najboljših primerov korektnega poslovanja neke športne organizacije. Rezultati so jim prinesli denar, vodstvo pa je to znalo oplemenititi in hkrati vzdrževati kakovost,« meni Tomo Levovnik. Je rešitev morda v privatizaciji klubov, za katero se zavzemajo številni funkcionarji? Med drugim tudi sedanji predsednik nogometašev Olimpije Milan Mandarić. »Mi sploh nimamo natančne predstave o tem, kaj bi se zgodilo, če bi za pet milijonov evrov nekdo kupil ljubljanski košarkarski klub. Posamezne ad hoc zgodbe smo že imeli. Rokometni klub Krim je pod Zoranom Jankovićem prišel do vrhunskega rezultata, Herman Rigelnik je veliko vložil v odbojkarski ACH Volley. Toda to so bolj individualne akcije zaljubljencev v šport. Vprašajmo se, kaj sta panogi imeli od tega. Prav veliko ne! Imamo pa izjemno kvaliteto posameznikov, ki nastopajo v tujini. Zaradi tega so slovenske reprezentance bistveno močnejše od klubov,« je analiziral.
Problematika ljubljanskega kolektivnega športa je opazna tudi v vodstvenih strukturah klubov. Levovnik pravi, da povprečen državljan ne pozna direktorjev ali predsednikov najbolj izpostavljenih športnih kolektivov iz glavnega mesta, kar je razlika v primerjavi s preteklostjo. »Ves svet pozna predsednika Reala Madrida ali Bayerna iz Münchna, a ne zato, ker govorimo o vrhunskih klubih, ampak zaradi pomembnosti funkcije. Poglejmo s poslovnega vidika. Funkcionarji v mednarodnih zvezah praviloma govorijo, da so prostovoljci, a obenem sklepajo številne posle. Visok položaj v športu ni pomemben samo zaradi statusnega, ampak tudi zaradi poslovnega vidika. Danes je na tem področju vse preveč zaprto. Nimamo dovolj profesionalnega kadra in avtoritet, obenem pa se nas drži smola, ker smo preveč ljubosumni in zaradi osebnih interesov nalašč ne predlagamo ljudi na visoke položaje v mednarodnem merilu,« je dodal.
Ljubljana se bo morala odločiti
Nekdanji vplivni funkcionar v alpskem smučanju Tone Vogrinec je spregovoril o splošni problematiki urbanih središč, kjer se najstniki s športom zaradi vedno več možnostih po zapolnitvi prostega časa ne ukvarjajo več tako množično kot včasih. »Danes najbolj perspektivni mladi ljudje praviloma ne gredo več v šport ali pa se z njim ukvarjajo le rekreativno. Zaradi slabših ekonomskih razmer so starši začeli pošiljati otroke v razmeroma poceni športne panoge, praviloma pa so ti športi manj zanimivi na svetovni ravni. Javnih sredstev seveda ne bo nikdar dovolj, saj jih ni niti za kulturo, šolstvo, zdravstvo... Sponzorji? Funkcije na področju marketinga so začeli zasedati mladi ljudje. Če bodo denar razpršili za razne športne panoge, jih bo lastnik podjetja ob koncu leta vprašal po zdravju, saj morajo ščititi lastne interese. Ena od rešitev je, da se bo morala Slovenija končno odločiti, kaj potrebuje. Bodimo realni, več kot 70 športnih panog pri nas ne more preživeti. Tudi v Ljubljani bodo morali narediti ta korak.«
Spomnimo, Vogrinec je že pred leti predlagal rešitev v kategorizaciji športov. V prvi steber bi uvrstil deset do petnajst panog z največjim potencialom za doseganje vrhunskih dosežkov, drugo kategorijo bi omejil na regionalno nastopanje, tretja kategorija pa bi vsebovala zgolj rekreacijo in prek javnih sredstev brezplačno uporabo igrišč. Njegov predlog je naletel na gluha ušesa.
