Danes že povsem drugače poslušamo nenavadni, introspektivni album Blackstar, ki je uradno izšel 8. januarja letos, na 69. rojstni dan Davida Bowieja. Dva dni pozneje, ko so vodilne svetovne in družabne medije preplavile novice o nepričakovani smrti britanskega pop zvezdnika, je med posvetili, spomini in pristnimi izrazi žalovanja občudovalcev več generacij dal še najjasnejši namig producent prvega in zadnjega Bowiejevega albuma (ter številnih vmes) Tony Visconti: »Blackstar je naredil za nas, kot darilo za slovo. Že kakšno leto sem vedel, da bo tako.«
Pop aristokrat
Le da javnost ob videospotih, ki so bili, kot vedno pri Bowieju, del skrbno izdelanega predstavitvenega načrta, ni vedela, da se je dolgo boril z rakom. Vest o njegovi smrti in resnično nevsakdanji niz odhodov številnih glasbenikov in prodornih mislecev v zadnjem mesecu nas predvsem opominjata, da se z dolgim podaljškom, ki ga zaznamujejo, končuje 20. stoletje, pravzaprav eno njegovih krajših vedrejših obdobij. Čas po drugi svetovni vojni je bil čas optimizma, mladostnega hedonizma, ki je iz zabijanja prostega časa naredil umetnost in posel, ustvaril prostor za izbruhe domišljije v vseh življenjskih porah. Bil je izrazit čas zvočne in vizualne pop kulture, ki se je banalno polastila sveta, a je marsikdaj znala prek svojih najfinejših ustvarjalcev in produkcijskih ekip v njihovem ozadju priti na dan z izzivalnim, subtilnim, sprašujočim, fantazijskim, nevsakdanjim.
Verjetno je med vsemi, ki so poosebljali to obdobje pop kulture in njenih nenehnih, vse hitrejših preobrazb, ravno David Bowie njen najimenitnejši predstavnik. Prav v vsem, kar ga je povzdignilo do statusa pop aristokrata, ki se je pred desetletjem umaknil s koncertnih odrov, a je še zmerom deloval in izkoriščal tisto, kar je izjemno dobro obvladal, od snemanja glasbe, medijev, negovanja trendovske javne podobe, gledaliških in filmskih vlog do novatorskega izrabljanja tehnologije z nabrano vednostjo, izkušnjami in dobrim občutkom za stanje stvari.
Za las ušel smrti zaradi mamil
David Robert Jones je prihajal iz povprečne angleške družine iz okrožja Londona. Kot večina odraščajočih mulcev v povojni Britaniji, ki so se lotili glasbe, je šel tudi on skozi javni izobraževalni sistem šol za umetnosti in oblikovanje, kjer so gojencem privzgojili občutek družbene odgovornosti ustvarjalca, po drugi pa poudarjali njegov neizmerni individualizem, avtonomnost in kreativnost. Rock je bil idealno polje za to zvedavo generacijo. Bowie, kot se je po novem imenoval, je šel po glasbeni poti, značilni za britanski milje: od zanimivega glasbenega prvenca leta 1967 do prve, najslavnejše metamorfoze na albumu The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars (1972), ki je vsebovala vse, kar je s seboj nosil »glitter rock«, z namigi na odkrito biseksualnost, prikriti družbeni komentar, razkošno tonsko in koncertno produkcijo, z nekaj finejšimi primesmi, a tudi s pompom.
Bowie je v nasprotju z drugimi sopotniki odkrito segal k temnejšim kotom rocka in pop kulture, navsezadnje je bil tudi producent albumov svojih glasbenih vzornikov in prijateljev Iggyja Popa in Louja Reeda, ki ju je malone izvlekel iz anonimnosti. V drugi polovici sedemdesetih, ko je za las ušel usodi čezmernega uživanja drog in je kazal znake neprisebne razvaline, med drugim tudi z rasističnimi komentarji, je med odmaknjenim bivanjem v Berlinu še drugič omogočil preboj Iggyju Popu (kot producent albuma Idiot). Po samoukinitvi Ziggyja je v nizu albumov z glasbo, ki jo je zaradi nanašanja na črnske plesne oblike imenoval »plastični funk«, posnel »berlinsko« trilogijo manj odmevnih, vendar avanturističnih, mrakobnih albumov (Low, 1977; Heroes, 1977; Lodger, 1978), s katerimi je zapustil rockovski izraz.
Bowie je med pop izvajalci v srednjih letih najbolje izkoristil pojav glasbenega videa, glasbene televizije in trenutek novega popa. To je bila nova preobrazba v modno plesno ikono, poplesavajočega gizdalina z naslovnic modnih in ne več glasbenih revij. Staral se je zgledno in kot pop aristokrat opozarjal, da je še tu. Videli smo ga na stadionskem koncertu v Zagrebu leta 1990 in v Ljubljani v Hali Tivoli leta 1996. Metamorfoz za eno življenje.
