»Če boste nocoj zmagali, ne smete pozabiti, da ni nikomur toliko mar za to nagrado, kot je vam. Ta nagrada je ničvreden kos kovine, ki vam jo želijo dati prijazni in zmedeni ostareli novinarji, da se potem lahko z vami fotografirajo,« je dobro razpoložene ter z alkoholom in prigrizki podprte hollywoodske zvezdnike na sproščeni 73. podelitvi zlatih globusov, ki jih podeljuje Združenje tujih dopisnikov Hollywooda, z nedelje na ponedeljek nagovoril Ricky Gervais. In za nameček dodal: »Vsi skupaj ste odurna, tablete goltajoča in spolno izprijena svojat. Opravil bom svoj monolog in se grem skrit nekam, kjer me ne najde niti Sean Penn.«
Britanski komik, ki se kot voditelj podelitve drugih najbolj zaželenih filmskih nagrad v Hollywoodu, če ne kar na svetu, tudi tokrat ni zadrževal, kljub svojemu mnenju o nepomembnosti zlatih globusov vseeno ni vzel veselja letošnjim zmagovalcem, med katerimi je bilo tudi nekaj presenečenj. A z zlatim globusom za najboljšo dramo nagrajeni Povratnik in mehiški režiser Alejandro González Iñárritu, ki je zanj dobil globus za režijo, ter po novem že tretjič zlati Leonardo DiCaprio, ki je v njem odigral glavno vlogo in osvojil nagrado za najboljšega igralca v kategoriji drame, zagotovo niso med njimi.
Boj z ledenim mrazom, medvedom in proračunom
Iñárritu, ki je lani poleg treh oskarjev prejel tudi zlati globus za scenarij za Birdmana, je idejo za Povratnika dobil že pred desetimi leti, ko mu je v roke prišla knjiga o Hughu Glassu, ki je pred približno 200 leti ranjen premagal zimo v ameriški divjini. Njegov boj za preživetje, o katerem je znano le to, da ga je napadel medved ter da je bil izdan in prepuščen smrti, pa je postal tudi boj Iñárritujeve filmske ekipe, ki se je vsaka na svojem področju srečevala z izzivi, vrednimi Herzogovega Fitzcarralda. Načrtovani proračun filma je znašal 60 milijonov dolarjev in se med snemanjem povečal za več deset dodatnih milijonov, vendar pa je bila finančna zagata z vidika snemalne in igralske ekipe še najmanjši problem. Iñárritu se je celoten film odločil posneti ob naravni svetlobi, impresivni vizualni rezultat, do katerega so prišli samo z enoipolurnim snemanjem na dan, kolikor je bilo primerne svetlobe, pa je delo direktorja fotografije Emmanuela Lubezskega.
Kot da to, da na njihovi strani ni bil čas, še ne bi bilo dovolj, so svoje »čare« k skoraj nadčloveškim naporom filmarjev dodale ledena divjina Britanske Kolumbije in scene, ki bi bile za snemanje naporne tudi pri temperaturah nad ničlo. Najbolj od vseh pa je zobe stiskal Leonardo DiCaprio, ki se bo po treh zlatih globusih, za Letalca, Volka z Wolf Streeta in Povratnika, zdaj po vsej verjetnosti končno prigrizel tudi do svojega prvega oskarja. Akademija bo namreč težko spregledala njegov pasijon skozi zimsko Kanado, na katerega se je vsak dan odpravil po večurnem sedenju v maski. DiCaprio, ki je bil zaradi svojih let, talenta, karizme in boja za okolje Iñárritujeva edina izbira za čim bolj pristen boj z naravo, se je na snemanju namreč spopadal z mrazom, snegom, ledeno vodo, filmskimi Indijanci in z računalniško animiranim, a zato nič manj prepričljivim medvedom, s katerim sta poskrbela za enega od najboljših dvobojev med človekom in medvedom na velikem platnu, upali pa bi si trditi, da celo za najboljšega.
Največji poraženec je Spotlight
Epska zgodba o boju človeka z naravo in živalskim v ljudeh, ki jo krasijo presunljiva fotografija, minimalistična, a močna glasba in dobra igralska zasedba, v kateri eno od stranskih vlog igra tudi Tom Hardy, je na globusih po desni prehitela vsaj po stavnicah največjega favorita večera med filmi v dramski kategoriji Spotlight. Gervais je film, ki je brez globusa pustil ne samo režiserja in scenarista filma Toma McCarthyja, ampak tudi vse člane igralske zasedbe, pospremil z besedami: »Katoliška cerkev je besna na film Spotlight, ki je razkril, da je pet odstotkov duhovnikov spolno zlorabljalo otroke. Roman Polanski temu pravi najboljši film o zmenkih sploh.«
Najboljši scenarij je po mnenju dopisnikov Hollywooda namreč napisal Aaron Sorkin za Steva Jobsa v režiji Dannyja Boyla, ki se mu za svoj kipec za stransko žensko vlogo lahko zahvali tudi Kate Winslet, najboljša igralka je postala Brie Larson za vlogo »ameriške Natasche Kampusch« v drami Soba, v kategoriji komedij pa sta svoj kipec za igro dobila Jennifer Lawrence za vlogo v filmu Joy in Matt Damon za Marsovca, ki je prinesel tudi zlati globus za režijo v kategoriji komedij Ridleyju Scottu.
Čas je za Lady Gaga – igralko
Tako kot se je Ridley Scott namrdnil nad kategorijo, v katero so tako kot Joy in Veliko potezo skupaj z edinima pravima komedijama Vohunka in Razuzdanka popredalčkali njegov nekomični film, so se marsikomu pred televizijskimi sprejemniki kljub stoječim ovacijam v dvorani dvignile obrvi, ko so kot najboljšega stranskega igralca na oder poklicali Sylvestra Stallona, in sicer za njegovo večno vlogo Rickyja Balboe, le da tokrat v novodobem rockyjevskem filmu Creed.
Če si nagrajevanje Stallona zasluži čudenje, pa tega ne bi mogli reči za Lady Gaga, četudi so kamere, ko so jo razglasili za zmagovalko v kategoriji glavnih ženskih vlog v miniseriji, ujele spakovanje DiCapria. Pevka, ki je v prvi vrsti želela biti igralka, je za vlogo vampirske grofice v seriji Ameriška grozljivka: Hotel dala tako rekoč vse, kar premore, svojo dušo, talent in telo, s katerim je iskreno presenečena objela tudi zlati globus in se na odru od sreče skoraj sesedla. Povsem drugače kot Josh Hamm, ki je zaradi slovesa Oglaševalcev z malih zaslonov po tihem verjetno računal, da bo, tako kot na primer Bryon Cranston v Krivih potih, odšel v slogu. In tudi je – s kipcem za glavno moško vlogo v kategoriji dramskih serij. Si je pa kakšno solzo razočaranja z lic zagotovo obrisala ekipa, ki stoji za Fargom, saj je kljub napovedim stavnic prvo mesto med miniserijami izgubila v bitki proti britanski zgodovinski drami o Thomasu Cromwellu Woolf Hall, tako kot je serija Narcos v kategoriji dramskih serij izvisela na račun enakovrednega Mr. Robota. Mamilarski karteli, ki redno hranijo medije, za zlate globuse očitno vseeno niso tako zanimivi kot protikapitalistični hekerji ali pa se novinarjem, ki odločajo o nagradah, zdi, da je boj z narkokralji še vedno lažji od boja s tajkuni.
