Predhodnica Evropske unije je začela aktivno širiti meje Evrope na vzhod. Že leta 1987, ko je Turčija formalno zaprosila za članstvo, si je bilo mogoče zamisliti, kako bo modra zastava z dvanajstimi zvezdicami zasajena na mejo z Iranom, Irakom in Sirijo, celina pa bo razširila sistem liberalne demokracije proti Indiji.
Ni namreč Turčija šla v Evropo, ampak je Evropa prišla v Turčijo. Prišla je z zahtevo po strogi ločitvi vojaških dejavnosti od policijskih opravil, zmanjšanju pooblastil represivnih organov, popolni svobodi izražanja, pravici do združevanja, spoštovanju pravice do azila, zagotovitvi pravice do zasebnosti in zaščiti svobode tiska za javne in vse druge medije. Ločitve religije od države Evropi ni bilo treba zahtevati, ker je to že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja postoril ustanovitelj moderne turške države Kemal Mustafa Atatürk. Evropi je šlo kar dobro in je s svojo zakonodajo in vrednotami vedno bolj prodirala v institucije laične turške države. Čas, ko bi se Turčija lahko formalno priključila EU, se je vedno bolj približeval.
Potem si je Evropa premislila in se odločila, da bo iz Turčije odšla. Ni pa prišlo do sporazumne ločitve. Ko je Turčija ugotovila, da Evropa ne prodira več vanjo, se je obrnila in je začela sama prodirati v Evropo. Evropske policije so dobile pooblastila, ki močno spominjajo na pooblastila turške policije. Vojska je na različnih koncih celine dobila policijska pooblastila, obveščevalne službe pa so po turško začele sedeti na pravici do zasebnosti. Pravica do azila je postala slaba šala, neodvisnost javnih medijev pa dosega turške standarde. Vzhodna Evropa se postopno približuje vrednotam otomanskega imperija, da ne bi bilo nesporazumov, so se vzhodne države še obdale z žico. Kot običajno Turki zdaj trkajo na vrata Dunaja.
