Chavezova stranka je sicer 6. decembra izgubila parlamentarne volitve, a zaradi velike moči predsednika države ima še vedno v rokah vlado, sodstvo, vojsko, upravo in državna podjetja, tudi velikansko naftno družbo PDVSA. Poleg tega Chaveza še vedno časti na milijone Venezuelcev, ki so s pomočjo njegovih socialnih programov prišli do stanovanja, brezplačne zdravstvene oskrbe in poceni hrane.
Konflikt med predsednikom države Nicolasom Madurom in novo skupščino je toliko večji, ker državo zaradi vse nižjih cen nafte na svetovnem trgu pretresa huda gospodarska kriza. Lani naj bi bila inflacija okoli 200-odstotna, BDP je padel za 10 odstotkov, proračunski primanjkljaj pa naj bi dosegel kar 25 odstotkov BDP. Maduro je seveda ob visokih cenah, praznih policah v trgovinah in vse daljših vrstah pred njimi 6. decembra izgubil volitve.
»To ni Simon Bolivar!«
Chaviste je prejšnji teden razjezilo, da so državni mediji ves čas predvajali posnetke, na katerih se novi predsednik skupščine Henry Ramos šali, ko priganja delavce, naj odnesejo »v peč« Chavezove slike in velik portret Simona Bolivarja (1783–1830). Veliki borec proti španski nadoblasti in privrženec idej francoske revolucije je namreč na tem portretu iz časa Chaveza malce temnopolt, medtem ko ima na slikah iz 19. stoletja povsem evropske poteze. »To ni Simon Bolivar!« na posnetku jezno vzklika 72-letni Ramos.
Maduro pa je na zborovanju v Chavezovem mavzoleju pred številnimi oficirji odstranitev Bolivarjevih portretov iz skupščinskega poslopja označil za doslej največjo žalitev tega borca za svobodo. V konfliktu z »buržoazno skupščino«, kot jo imenuje sam, je tudi glede ustavnega sodišča in centralne banke, predvsem pa glede treh razveljavljenih poslanskih mandatov opozicije.
Ni več dvotretjinske večine
Že po volitvah 6. decembra je prejšnja, chavistična večina v skupščini na zelo sporen način imenovala 13 novih od skupno 32 članov vrhovnega (in ustavnega) sodišča, ki je ob novem letu razveljavilo tri mandate opozicije, tako da je opozicija padla s 112 na 109 od 167 poslancev. To pomeni, da nima več dvotretjinske večine, s katero bi se lahko veliko bolj učinkovito, kot se bo lahko z večino treh petin poslancev, zoperstavila po ustavi močnemu predsedniku.
Nova vlada ne obeta nič dobrega
V sredo, mesec dni po hudem porazu na parlamentarnih volitvah, je Maduro po napetem pričakovanju sporočil imena nove vlade, v kateri so nekatera stara imena. Zlasti imenovanje 39-letnega sociologa Luisa Salasa, ki nima nobenih izkušenj v politiki, za ministra za gospodarstvo kaže, da Maduro ne namerava popuščati opoziciji. Salas za vse sedanje težave Venezuele krivi zasebne korporacije, za inflacijo je tako kriv njihov pohlep po dobičku, ne pa državno tiskanje denarja.
Pred dvema tednoma pa si je Maduro z dekretom prilastil pravico, da sam imenuje direktorja centralne banke. Poleg tega dekret še naprej dovoljuje tiskanje denarja za javna podjetja »v primeru nacionalne grožnje in javnega interesa«. V MUD, kot je okrajšava za zmagovito koalicijo precej različnih opozicijskih strank, so odločeni, da mu vsega tega ne bodo dovolili, toliko bolj zaradi katastrofalne gospodarske situacije.
Že Chavez v zadnjih letih svoje vladavine ni izkoristil prihodkov od nafte za spodbujanje drugih industrijskih panog in za ustvarjanje rezerv za težke čase (ki so zdaj nastopili). Če je nafta leta 1998 predstavljala 74 odstotkov venezuelskega izvoza, jih zdaj 98 odstotkov.
Težava je med drugim v tem, da država močno subvencionira osnovna živila, ki pa jih potem tako kot bencin tihotapijo Kolumbijo, tako da venezuelska oblast subvencionira tudi več milijonov Kolumbijcev. Bencin je še vedno skoraj zastonj, prav tako voda, elektrika in stanovanja. Opozicija pa zahteva liberalizacijo cen, s čimer se je vsaj pred volitvami do neke mere strinjal tudi Maduro.
