Vse omenjeno zamegljuje bistvo sedanjega poljskega dogajanja, ki je mnogo bolj prozaično od spopada med demokratičnimi in avtokratskimi silami in domnevnega zunanjega tutorstva. Gre namreč za preprost vzorec, po katerem si stranka na oblasti lasti državo. Po zaslugi komunističnih partij, ki so se na evropskem vzhodu povzpele nad klasične samodržce v siceršnjih diktaturah po svetu, je ta postal del tamkajšnje politične genetike. Ta je pred časom že določila fiziognomijo Madžarske, zdaj pa tudi Poljske, in jo bo, takoj ko bo katera koli stranka presegla polovični parlamentarni prag, tudi v drugih evropskih državah, izvitih iz tako imenovanega komunističnega jarma.
Tranzicija in demokratizacija teh je bila namreč izpeljana od zgoraj navzdol z uvajanjem večstrankarskega sistema in tržnega gospodarstva približno tako kot sajenje krompirja v pomrznjeno zemljo. Pričakovanega pridelka v obliki demokratične politične kulture in svobodnotržnih gospodarskih odnosov ni bilo, se je pa vnel boj za lastništvo njive, v tem primeru države, in tu so krajši konec potegnili državljani, ki jim je zvečine ukradena in okradena. Kraja države s strani strank je zavajajoče dobila ime po madžarskem premierju Orbanu, s čimer se želi pokazati, da gre za človeško hibo. Poljski primer je zato bolj poučen, saj nedvoumno kaže, da gre za sistemsko napako in da bodo evropski odgovori nanjo še posebno pomembni. Tudi zato, ker je očitno napaka vgrajena v večino držav tako imenovane zahodne demokratične Evrope, resda kot slepo črevo, ki pa je že vneto, o čemer pričajo Le Penova in švedski demokrati ter dediči Flamskega bloka ali v institucionalno politiko šele prerivajoče se Pegide.
Da stranki ne gre za upravljanje države, ampak se je hoče polastiti, sta znotraj Zakona in pravičnosti dokazovala tragično preminuli Lech in njegov brat dvojček Jarosław Kaczynski že po izjemnem volilnem uspehu leta 2005. Pričakovano močno koalicijo na desnem polu z državljansko listo niso onemogočile skorajda niansirane programske razlike, ampak katera stran si bo prilastila glavne nadzorne in varnostne institucije ter ministrstvi za pravosodje in za notranje zadeve. Posledične predčasne volitve so nato relativno zmago pripisale državljanski listi, ki pa, koalicijsko zauzdana, v minulih osmih letih ni bila ravno zadržana pri prisvajanju države, pa najsi je šlo za državna podjetja ali podrejanje institucij sistema, ki bi morale biti neodvisne od aktualne politike. Kaczynskemu je z veščim postavljanjem marionetne premierke in že pred tem predsednika države uspelo iztržiti absolutno parlamentarno večino, ki jo zdaj s političnim blitzkriegom unovčuje. Za začetek tam, kjer je pri prisvajanju države najnujnejše, pri medijih in ustavnem sodišču, ker pač nima dvotretjinske večine, da bi spremenil samo ustavno ureditev Poljske. Po meri stranke, seveda.
