Danes, dobra tri leta kasneje, ko se tipka ta zadnja kolumna za Dnevnik, se zdi, da so razlike postale nepremostljive. Da smo točko, do katere razlike bogatijo in nadgrajujejo, že zdavnaj prešli. Da smo izgubili vsak, tudi minimalen skupni presek, ki je potreben za vzpostavitev komunikacijskega kanala, zato da informacije sploh stečejo, da se vzpostavi kakršen koli stik oziroma dialog med svetovi. Gre za radikalno, popolno in nezdružljivo drugačnost. No, res je, še vedno nas povezuje nekaj naključij, kot so geografske koordinate oziroma prostor, v katerem živimo, jezik, ki ga govorimo (kar nikakor ne pomeni, da drug drugega razumemo, prej nasprotno), ali dejstvo, da smo bili vrženi v ta svet v istem časovnem mehurčku.

Že pri branju zgodovine in tradicije so interpretacije tako različne, kot so različni naši svetovi v sedanjosti. Smo v stanju dialoga gluhih, dogaja se nam sistemska, organska in vsesplošna mimobežnost. Tudi če uporabimo isto besedo, običajno izgovarjamo popolnoma drugo vsebino in se pri tem gibljemo v popolnoma drugačnih miselnih okvirjih. Vodijo nas povsem drugačne prioritete, zasledujemo popolnoma drugačne hierarhije vrednot, živimo popolnoma drugačna življenja, živimo in gibljemo se v popolnoma ločenih socialnih krogih in omrežjih, prepričujemo prepričane, poslušamo sebi podobne in se od preostalih programsko, namerno in zavedno vse bolj oddaljujemo.

Če je torej pred tremi leti veljal neki splošen konsenz, da se je mogoče in predvsem treba pogovarjati o stvareh, da je treba iskati skupne točke in nekaj graditi, se danes zdi, da postaja takšna drža nesmiselna. Primerjave lepega dela današnje Evrope z Nemčijo v prvi polovici prejšnjega stoletja so iz dneva v dan vse manj simbolne in metaforične, zato pa vse bolj realne in konkretne. Madžarski, slovaški, češki, poljski in preostali evropski populizmi se med seboj razlikujejo kvečjemu v tem, povedano z besedami Pétra Nádasa, da v stari evropski omari odpirajo različne predale, pri čemer izbirajo med rasnim sovraštvom, sovraštvom do tujcev, sovraštvom do žensk, homofobijo, nekrofilijo, totemizmom in podobnimi proizvodi evropskega duha. Kombinatorika in permutacije teh elementov so nianse iste človeške majhnosti in bede, predvsem pa niso več stvar imaginacije, teorije in prenapetosti, ampak realnost okoli nas.

Znotraj teh procesov v družbi verjetno mora obstajati neka meja, na kateri je treba vsej politični korektnosti in javnemu zaklinjanju k spoštovanju različnosti navkljub izreči in priznati, da komunikacija preprosto ni mogoča. Oziroma še več: da je že samo iskanje dialoga nesmiselno, nekonstruktivno, celo destruktivno in na neki način celo neetično početje.

Mogoče je treba izreči in priznati, da z ljudmi, ki namensko in programsko iščejo zunanje nevarnosti, da ustvarjajo strahove, s katerimi opravičujejo zapiranje v tradicionalne vzorce in nacionalizme, da z ljudmi, ki zahtevajo notranjo poenotenje, konsolidacijo in posledično korak po korak ožijo prostor kritičnemu mišljenju in mišljenju kot takemu, preprosto ne moremo živeti v istem svetu. Da z ljudmi, ki jim tradicija in mitologija ne služita kot osnova za nadgradnjo in kreativnost, ampak jim določata in strukturirata življenje in mišljenje v sedanjosti, nimamo nič skupnega. Da ni preseka z ljudmi, ki nestrinjanje oziroma drugačno mišljenje razumejo in dojemajo kot izdajo. Da ni preseka z ljudmi, ki polnijo svoje male smisle s strahovi pred drugačnostjo (pa naj gre za drugače misleče, za migrante, drugače spolno usmerjene ali kar koli tretjega). Da ni preseka z ljudmi, ki verjamejo, mislijo in delujejo po maksimi, da je življenje permanenten boj, darvinizem očiščen vsega človeškega, empatičnega, kulturnega, socialnega, onkraj vsake solidarnosti. Da ni preseka z ljudmi, ki na vseh koncih iščejo in ustvarjajo razloge za izredne razmere, v katerih postanejo meje možnega in sprejemljivega nevarno raztegljive. Da ne živimo v istem svetu z ljudmi, ki jim strukturo realnosti oziroma dominantno perspektivo določa logika zarot. Da ni preseka z ljudmi, ki sanjajo o močnem gospodarju ter slavijo raznorazne kulte herojev. Da ni preseka z ljudmi, ki zagovarjajo brisanje individualnega na račun pripadnosti plemenu oziroma stranki. Da ni skupnega preseka z ljudmi, ki se pogovarjajo izključno o ljudeh, le po pomoti o dogodkih in dosledno nikoli o perspektivah, idejah in konceptih. Da ni preseka z ljudmi, ki zasebno delujejo izključno po logiki socialne kombinatorike, medtem ko javno preformirajo raznorazne globine in refleksije substancialnih vprašanj. Da ni preseka z ljudmi, ki z lahkoto in pogosto uporabljajo besedo resnica (v edini ali množini, z veliko ali malo začetnico)...

Mogoče je čas, da se te stvari izreče.