Predstava (solo) je razrezana na kose, ki jih odmerjajo posamezne pesmi, tišine med njimi in en govorni akt. Glasbeni izbor določa tonalnost plesalkinega plesa, ki v prvem delu predstave poteka zlasti v širini svetlobnega traku v globini odra, sčasoma pa se razlije po vsem prostoru. Med tišinami ali ob za ples neprimernih melodijah (distorzijah) plesalka čaka ali pa se nekoliko negotovo prestopa. Njena naloga ni čakati, njena naloga je proizvajati ples, še več, proizvesti ustrezni, popolni ples za dani kontekst. V njen ples se skupaj z glasbeno podlago naložijo gibanja, ki posnemajo ali pa asociirajo na živalska. Afektirana gibanja v teku »lepega« plesanja ropotajo, »lepi« ples – torej, ples, kakor bi ga zahtevala meščanska glava – se za drobec pogrša, vanj vdrejo elementi, ki jim gledalci lahko pripišemo izvor ali najmanj referenco. Izjave, ki jo predstava razvija, takšno »pogršanje« še ne pomakne zares naprej, to, kar doživlja gledalec, je še vedno tesno zvezano s klišejem, da je ples na eni strani preveč abstrakten, da bi se mu zares približali, na drugi strani pa preveč oseben, da bi nas pognal v transformacijo. Predstava vse do predzadnjega akta vztraja v registru plesanja kot prikazovanja tistega »notranjega«, najbolj intimnega afekta. Vprašanje je, ali takšen zatič zadošča, da ples poviša oziroma »spolitizira« v umetniški dogodek. Osebni afekt, ki so mu priča drugi, ima tudi to zmožnost, da potujuje in ne ustvarja vselej skupnosti. Mogoče ga je objektivirati, mogoče je, da ostane tam zunaj. V primeru PlesIšča je ostal tam zunaj, kot neproblematiziran, čeprav problematičen objekt.
Akcija, ki je vendarle opozorila na to, da ples ni nekakšen osebni izraz in da plesalčev plesni oziroma gibalni podpis ni osrednja zadeva plesa (v smislu plesa z imenom in priimkom), je bila za čuda verbalna. Jana Menger je povedala za pripetljaj, ko je svojega soplesalca z odra poklicala po imenu, pozneje pa jo je ves razjarjen opozoril, naj tega ne počne več, saj je on vendarle lik. Anekdota sporoča, da se plesalec na odru prevesi v konstrukt, da se v konstrukt prekvalificira tudi tisto, kar skozi ples domnevno izraža. Od plesa ne ostane nič bistveno »notranjega«, nič bistveno avtentičnega, iskrenega ipd. Drzna izjava, a na škodo plesa le povedana z besedami.
