Začetka novega leta so najbolj veseli bančniki v londonskem Cityju. Sedem let po tistem, ko so bili zaradi pohlepa, hazarda in megalomanstva med glavnimi povzročitelji globalne finančne krize, iz katere je izšla dolga recesija, se počutijo rehabilitirane in se temu primerno spet šopirijo. Domnevno reformo bank in spremembo bančne kulture najbolje ponazarja naslov veseloigre genialnega Williama Shakespearja – ker na Otoku letos zaznamujejo štiristoletnico njegove smrti – Mnogo hrupa za nič. Konservativna vlada Davida Camerona, najbolj prokorporacijska vlada v otoški zgodovini, je z novim letom bančnikom posredno sporočila, da lahko spet delajo, če si pomagam s še eno Shakespearjevo veseloigro, Kakor vam drago.
Veseli možje cityjevski
Shakespeare je napisal tudi Vesele žene windsorske. Zdaj bi bili bolj aktualni Veseli možje cityjevski. Šampanjce odpirajo zaradi nenadne odločitve nadzornega telesa Cityja FCA, da bo prekinilo preiskavo »kulture, plačilnega sistema, bonusov in vedenja v bančnem sektorju«. To preiskavo je sprožilo zaradi ocene, da je vse omenjeno vplivalo ne samo na izbruh krize, ampak tudi na niz škandalov, kot je bil škandal Libor (manipulacije z najpomembnejšo obrestno mero, po kateri si banke dajejo med seboj kratkoročne kredite). Ponavlja se stara zgodba o nadzornikih, ki raje ščitijo, kot nadzirajo banke, a ključno vprašanje je: je ta odločitev posledica pritiska vlade, ta pa politično motiviran? Ta preiskava bi se namreč lahko končala z novimi orjaškimi kaznimi ne samo za banke v Britaniji, ampak tudi po svetu, posebno v ZDA (20 globalno delujočih bank so različni škandali do zdaj stali 152 milijard funtov).
Ni naključje, da so jo prekinili samo šest mesecev po tistem, ko je finančni minister George Osborne izsilil odstop bivšega direktorja FCA Martina Wheatleyja, ki jo je sprožil. Osborne ga je zaposlil zaradi slovesa neusmiljenega nadzornika, pregnal pa, ker so se v Cityju pritoževali, da hoče preveč in da grdo govori o bankah, o katerih Osborne zdaj veliko lepše govori kot prej. Ne samo govori. Wheatleyjev pregon je eno od prijaznih dejanj, ki potrjujejo rehabilitacijo bank oziroma kapitulacijo vlade pred velikimi bankami.
Dober konec vse povrne
Skoraj patološka obsedenost britanske politike s tako imenovano finančno industrijo kot ustvarjalko bogastva (bogatih) je živa in zdrava. Za bankirje je to kot še ena Shakespearjeva veseloigra, Dober konec vse povrne. Posebno zato, ker se bo njihovo veselo leto kmalu nadaljevalo z letošnjo sezono bonusov (za leto 2015), ki jih bodo banke objavljale od sredine januarja naprej. Letos naj bi bili za četrtino višji kot lani, ko so se bančniki omastili s skupno vrtoglavo vsoto 15 milijard funtov, kar je blizu predkriznemu rekordu iz leta 2007, ko je bila 19 milijard.
Povprečni bonus zaposlenih v Cityju, ki je svet zase, je bil lani 124.000 funtov (skoraj pet povprečnih britanskih letnih plač). Obnavljanje astronomskih bonusov je toliko večji škandal zaradi vrste razlogov. Večina davkoplačevalcev še vedno čuti posledice krize, ki jo je zakrivil bančno-finančni sektor, katerega reševanje jih je stalo najmanj 360 milijard. Pet od sedmih največjih bank s sedežem v Cityiju lani ni plačalo niti penija korporacijskega davka, dve pa skupaj pičlih 21 milijonov, čeprav je bil skupni prijavljeni dobiček sedmih bank 3,6 milijarde. Kako jim je to uspelo? Tako, da so dobiček odpisale z izgubami v kriznih letih. To ni nepričakovano, saj je Osborne lani dejal, da »nekatere banke ne bodo plačevale davkov še petnajst do dvajset let«. Vrnitev astronomskih bonusov je najbolj nesprejemljiva, ker je Osborne v prvem letošnjem javnem nastopu govoril o »koktajlu nevarnosti, ki grozijo britanskemu gospodarstvu z novo krizo«. Pred lanskimi majskimi volitvami, na katerih je zmagala njegova konservativna stranka, se je bahal, da mu gre bolje kot vsem drugim gospodarstvom po svetu.
