»Vlado, sem zaprepaden nad izidom postopka. Menim, da je (po odvetniku Hriberniku) nujna vložitev predloga za dopustitev revizije. Lep pozdrav.«
Tako je vrhovni sodnik in tedaj predsednik sodnega sveta Janez Vlaj po službeni elektronski pošti svetoval nekdanjemu veleposlaniku v Grčiji Vladimirju Kolmaniču, ko je delovno sodišče v sporu med diplomatom in zunanjim ministrstvom (MZZ) razsodilo v prid Mladike. Kolmanič se s sodbo sodišča in pozivom MZZ, naj v skladu z njo plača 14.525 evrov, ni strinjal. In generalnega sekretarja MZZ Stanislava Vidoviča obvestil, da se je po posvetu »s svojimi pravnimi svetovalci«, med katerimi je posebej izpostavil Vlaja, odločil, da bodo »podali predlog za revizijo postopka in hkratno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije zaradi nepravičnega in pristranskega sojenja ter kršenja temeljnih človekovih pravic«. Dopisu je dodal elektronsko komunikacijo s svojimi »pravnimi svetovalci«, med katerimi je tudi omenjeno Vlajevo sporočilo, in navedel, da ima še »obsežno korespondenco z njimi od vsega začetka postopka«.
Na potezi je komisija za etiko in integriteto
Je takšno prijateljsko svetovanje vrhovnega sodnika dopustno? Ob tem poudarimo, da se je spor med Kolmaničem in MZZ na koncu znašel na vrhovnem sodišču, ki je razsodilo v diplomatovo korist, resda pa Vlaj ni bil član senata, ki je odločil o zadevi.
»Če so navedbe in priloge, priložene vašim vprašanjem, pristne, se mi kot ministru za pravosodje zdi tovrstna komunikacija s strani sodnika in še toliko bolj s strani priznanega vrhovnega sodnika in donedavnega predsednika sodnega sveta nedopustna, neprimerna ter v nasprotju z zahtevami zakona o sodniški službi in nedavno sprejetega kodeksa sodniške etike,« je oster Goran Klemenčič. Najmanj, kar pričakuje, je, da se bo o tovrstnem ravnanju v razumnem roku izrekla komisija za etiko in integriteto pri sodnem svetu.
To napovedujejo tudi na vrhovnem sodišču, kjer se do ravnanja svojega sodnika niso opredelili. Poudarili so le, da pravila za službeno in zasebno ravnanje in vedenje sodnikov zaradi varovanja neodvisnosti, nepristranskosti in poštenosti sodnikov ter ugleda sodniške službe določa kodeks sodniške etike. »Presoja posameznih ravnanj je v pristojnosti komisije za etiko in integriteto pri sodnem svetu. Tovrstna ravnanja še niso bila predmet presoje, zato bo predsednik vrhovnega sodišča komisiji predlagal, da se do tega vprašanja opredeli,« so napovedali na vrhovnem sodišču. Janezu Vlaju pa se njegovo ravnanje ne zdi prav nič sporno.
Kot pravi, sta z veleposlanikom Kolmaničem, sicer sošolcem iz gimnazijskih let, v prijateljskih odnosih iz otroštva. »Z njim sva v stalnih stikih in me je s sporom, ki ga je imel z MZZ, res seznanil. Svoje mnenje o tem sem izrazil zgolj njemu osebno kot prijatelju, ne da bi mu pri tem – razen seznanitve z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi, ki jih ima na voljo – kar koli 'svetoval'.« Zato se Vlaju tudi ne zdi problematična uporaba službene elektronske pošte »za odgovor na prispelo pošto po isti poti«. Prav tako je tudi prepričan, da s svojim ravnanjem ni v ničemer okrnil ugleda sodstva ali videza nepristranskosti.
Neprimerno z dveh vidikov
V pravnih vrstah je o Vlajevem ravnanju mogoče slišati različna mnenja, večina naših sogovornikov pa je želela ostati anonimna. »Če bi sodnik Vlaj v zadevi odločal, bi šlo za hudo kršitev,« je dejal eden od pravnih strokovnjakov. Ob tem pa dodal, da je Vlaj vendarle član organa, ki je na koncu razsodil, sodnik pa se mora izogibati ravnanjem, ki bi privedla do poznejše izločitve. »Sodnik ni za to, da bi dajal pravne nasvete, je pa tega veliko. Običajno pa ne poteka prek elektronske pošte.« Drugemu našemu sogovorniku se zdi Vlajevo ravnanje nesprejemljivo. »Govorice o tem, da se gredo nekateri vrhovni sodniki prijateljske odvetnike, krožijo že več let, vendar pa doslej o tem ni bilo nobenega materialnega dokaza,« je dejal.
Pravni strokovnjak Gorazd Perenič ocenjuje, da v omenjenem primeru sodnik ni ravnal nezakonito, saj v postopek odločanja ni bil vključen, iz elektronske pošte pa je tudi razvidno, da je svetoval uporabo zakonitih sodnih poti. Je pa omenjeno Vlajevo ravnanje po Pereničevem prepričanju neprimerno z dveh vidikov. Prvi in najpomembnejši je, da mora sodnik varovati nepristranskost sojenja. To pa pomeni, da se mora izogibati kakršnemu koli dejanju, ki bi kazalo na pristranskost ali vzbujalo videz pristranskosti. Drugi vidik pa je, da mora sodnik varovati ugled sodstva. Tudi če meni, da gre zgolj za zasebno komunikacijo med prijatelji in torej ne pričakuje, da bo ta javno objavljena, bi se moral po Pereničevem prepričanju vzdržati komentiranja postopkov v teku in izrekanja mnenj o vprašanjih, o katerih bodo odločali njegovi kolegi. »Drugače se lahko hitro vzbudi najmanj videz, če že ne poskus neustreznega vpliva na sodnike nižjega sodišča ali kolege na vrhovnem sodišču. Še posebej, če gre za sodnika, ki opravlja tudi funkcijo v sodnem svetu in ne odloča zgolj o sodbah kolegov z nižjih sodišč, temveč tudi o njihovih karierah.«
Če bi se izkazalo, da je bilo korespondence več oziroma da je bil sodnik Vlaj tudi sam neposredno ali posredno udeležen v odločanje o primeru, v katerem je komuniciral s stranko, pa bi po besedah Gorana Klemenčiča lahko hipotetično govorili tudi o sumu kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Ob tem pravosodni minister napoveduje, da bo njegovo ministrstvo v prihodnjih dneh navedbe v dokumentu MZZ tudi samo preverilo in se odločilo, ali je v omenjenem primeru ustrezno in primerno podati predlog za opravo službenega nadzora nad delom sodnika oziroma pobudo za uvedbo disciplinskega postopka.