Za izginjanje kmetijskih zemljišč v Sloveniji je v veliki meri krivo njihovo zaraščanje zaradi opuščanja kmetovanja, toda apetiti županov po pozidavah so prav tako brezmejni. Po podatkih državnega statističnega urada smo imeli leta 1991 v Sloveniji v uporabi 561.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, konec leta 2013 pa le še 477.000 hektarjev ali 15 odstotkov manj.
Kmetijsko ministrstvo je zato že leta 2009 v času ministra Milana Pogačnika poskušalo njihovo izginjanje preprečiti z novelo zakona o kmetijskih zemljiščih. A novelo je šele dve leti kasneje skozi parlamentarno proceduro uspešno pripeljal takratni in sedanji kmetijski minister Dejan Židan. Bistveni rešitvi sta bili dve. Razdelitev zemljišč na trajno varovana in druga, pri čemer naj bi prva popolnoma obvarovali pred posegi gradbincev in jih namenili izključno pridelavi hrane. Da bi bilo apetitov po gradnji na kmetijskih zemljiščih nasploh manj, pa je zakon ponovno uvedel tudi visoko odškodnino za spremembo namembnosti zemljišča iz kmetijske v drugo rabo.
Višino odškodnine je Janševa vlada že naslednje leto drastično znižala, država pa niti do danes še ni določila, katera zemljišča v državi so strateška in tako dragocena, da bi jih bilo treba izredno zaščititi. Še več. Zaradi pomanjkanja denarja v tokratni noveli zakona ministrstvo predlaga, da kakovosti kmetijskih zemljišč sploh ne bi več preverjali, temveč bodo očitno tista, ki jih je treba trajno zavarovati, bolj ali manj po lastni presoji – in zelo verjetno čez palec – določile občine.
Da bo mera polna, hkrati ministrstvo širi še nabor objektov, ki jih bo tako na trajno varovanih kot na drugih kmetijskih zemljiščih dovoljeno graditi brez spremembe namenske rabe. Torej tudi brez odškodnine. Nabor tako dovoljenih objektov je za trajno varovana zemljišča sicer ožji kot za druga kmetijska zemljišča. A brez skrbi. Objektivne presoje po enotnih kriterijih na državni ravni ne bo, ker država zanjo noče najti denarja. Po presoji lokalne skupnosti pa najbrž še tako odlično zemljišče lahko postane »navadno« in torej hitreje zazidljivo.
Če tokrat pozabimo na presenetljivo vključitev cirkuških šotorov, odrov in tribun, bo brez spremembe namembnosti na kmetijskih zemljiščih dovoljeno graditi predvsem (pomožne) kmetijske objekte. A tudi v kmetijsko-gozdarski zbornici priznavajo, da so se pri gradnji kozolcev, strojnih lop, čebelnjakov... v preteklosti dogajale zlorabe in so ti objekti v resnici postajali nedopustne počitniške hiše.
Takšnih črnih gradenj si sicer po njihovih trditvah niso privoščili tisti kmetje, ki jim kmetijska zemljišča in objekti predstavljajo preživetje. Toda ministrstvo v predlagani noveli gradnjo kmetijskih objektov dopušča vsakomur, ki ima v lasti malo večjo njivo velikosti sto krat sto metrov. Hkrati niti pravim niti katere druge vrste »kmetom« ne preprečuje, da ne bi serijsko gradili lop in jih nato prodajali bodočim vikendašem.
Namesto da bi kmetijska zemljišča dobila angela varuha, bo novi zemljiški zakon očitno navrtal še eno luknjo in skozi njo bližnjico do novih nezakonitih gradenj ter posledično nedopustnega uničevanja tudi najboljših kmetijskih zemljišč.
