In kar preveč radi se vdajajo usodi in malodušju. Ker se prepoznavajo kot žrtev družbe oziroma njene pomanjkljive skrbi za invalide, so zato nekateri prepričani, da jim pripada vse v naprej. V kolikor pa česa ne dobe, se jim godi krivica. Za dosego ciljev znajo nekateri uporabiti prav vse, česar se domislijo. Prosjačenja, izsiljevanja, groženj in še kup nekih pritlehnosti. Tako so ljudje zbegani in šokirani, če se srečajo s svetom invalidov. Po eni strani gojijo do njih usmiljensko pieteto, po drugi strani pa znajo invalidi pripraviti ljudi do slabe vesti. Celo antipatije, da imajo ljudje slabo vest, ker niso invalidi in spadajo med normalne.
Največ usmiljenske pietete vzbuja pri ljudeh slepota, ki je v zavesti ljudi, ki vidijo, najtežja invalidnost, medtem ko za gluhoto pravijo, da vzbuja antipatijo. Sicer pa bi morali vprašati surdopedagoge, kaj si mislijo o tem. Tudi pri ljudeh, ki se gibljejo s pomočjo invalidskega vozička, obstaja določene razlike. Težko je reči, ali je težja invalidnost distrofija ali tetraplegija ali paraplegija, čeprav tudi multiple skleroze ne gre zanemariti. Distrofiki in tetraplegiki nedvomno potrebujejo 24-urno asistenco, da lahko živijo. Slepi pa lahko opravijo kar nekaj življenjskih opravil samostojno. Omejeni so le pri tistih življenjskih opravilih, ki so neposredno vezana na vid.
Zgodba z Bavarskega dvora
Ko se različni invalidi šalijo med seboj, pravijo, da distrofik ne more početi vsega, razen branja. To sicer ne drži zagotovo, saj tako eni kot drugi s pomočjo komunikacijske tehnologije delajo različne stvari. Slepi berejo in distrofiki potujejo po svetu. Tudi paraplegiki in tetraplegiki so v humorju različni. Sami pravijo, da so paraplegiki za delo, tetraplegiki pa za razmišljanje. Treba pa je poudariti, da je to sicer humoren pogled na težke invalidnosti. Sicer pa nam drobna zgodbica lahko ponazori, kako običajen človek gleda na invalidnost.
Pred leti sem stal na postaji Bavarski dvor in čakal na avtobus proti Šiški. Pristopi gospa in me ogovori: Kateri avtobus pa čakate? Odgovorim: Osmico. No, to je pa natanko tisti, ki ga tudi jaz hočem. In prava za mene bi bila tudi sedmica, ker ne grem daleč, le do Tivolija. Čudim se: Samo do Tivolija, to bi lahko šli pa peš. To pa ne, ker ne morem, imam krčne žile in sladkorno in me noge bolijo. Doktor mi je pa rekel, da bi morala zaradi srca več hoditi. No, ja, kaj hočemo, v družini imamo sladkorno. Oba moja brata sta že umrla zaradi tega. Gospa našteva najprej svoje tegobe, dokler je ne prekinem: Kje ste pa bili sedaj? Pri zdravniku, morala sem zaradi želodca, ker imam kislino. Doktor pravi, da so zame najboljša jabolka, pa saj jih imam rada, čeprav se mi zdi, da me želodec matra zaradi žolča. Kamne sem imela, pa so mi jih operirali. Pravim ji: Gospa, vi ste pa pravi klinični center. O, ja, z leti vse pride, gospod, boste že videli. Koliko ste pa stari? Odgovorim: Bližam se petdesetim. To ste pa še mladenič. No, sedaj pa prihaja osmica. Boste lahko šli sami gor? S palico otipam vhod in se splazim v avtobus. Stopim naprej do zgloba, ker sem tam najbolj spravljen. Sedeti pa v avtobusu ne maram iz preprostega razloga, saj ne vidim, če ne stoji ob meni kdo, ki je bolj potreben stola kot jaz. Starejši človek, morda nosečnica. Gospa pa, ki se počasi kobaca za menoj, vpije od šoferja: Dajte prostor invalidu. Vi, mladenič tamle, ali veste, da sedite na sedežu za invalide? Dajte prostor tistemu gospodu z brado, ki je slep. Kakšne navade pa so to, ali ne poznamo nobene olike več? Nekaj trenutkov je tišina, potem pa se zopet oglasi gospa. Vidite, gospod, sedaj sem vam pa naredila prostor, lahko pridete sedet. Odgovorim iz sredine: Hvala lepa, gospa, saj lahko stojim in še daleč nimam. Zakaj pa vi ne sedete, ko imate toliko tegob z nogami in srcem in sladkorno? Jaz da bi se usedla, zakaj pa jaz? Saj nisem invalid.
Take in podobne zgodbice slepi doživljajo dnevno in so zato že nekoliko pasivni do njih. So pa zanimiv indikator tega, kako določeni izrazi služijo za prepoznavanje stvarnosti oziroma nekega stanja. V stikih s slepimi so ljudje največkrat zmedeni ali negotovi. Menjajo strani levo in desno in pavšalno ocenjujejo razdalje ali smer. Zato se dogajajo mnoge komične in včasih tudi nervozne situacije. Marsikdaj vpijejo za menoj »pazite« ali »kar naravnost«. Kako naj si pomagam s »pazite«? Kaj to pomeni, smetnjak ali parkirano vozilo, odstavljeno kolo, ali morda vidi koga, ki se mi približuje, pa me ne opazi? Morda se otrok igra na pločniku, je to kača na poljski poti, morda slabo zasuta jama? Največkrat se ustavim in počakam na nadaljnja pojasnila.
Potem mi nekdo reče, da ne smem hoditi po cesti, to je nevarno zaradi avtomobilov. Zvok, ki prihaja od udarjanja moje palice, mi pove, kakšna ovira je pred menoj. Še težje je, če je takih opozarjevalcev več v skupini. Tako sem ujet v nekakšno terapijo, ki ne koristi nikomur. Zgodi se, da mi nekdo reče: Kam pa greste, ali lahko pomagam? Vprašam ga, ali veste, kje trenutno sva, in odgovori: Čakajte, bom pogledal, katera ulica je to. Od takih moram čim prej stran, a smola je v tem, da imajo toliko več volje, da bi popravili svoj manko in mi le pomagali. Še dolgo vpijejo za menoj, če ugotovijo, kje so. To pa je zame najbolj nevarno. Moram biti skoncentriran do skrajnosti, ker jeza na cesti ni dober sopotnik.
Da pa bi se obrnil in začel z njimi polemiko, ali vsaj kratek pouk, mi je škoda časa in truda, saj se najbrž ne bova nikdar več srečala. Smiselno se mi zdi, če poučim tiste ljudi, ki živijo v mojem okolju. Pa so nekateri prav trdovratni v svojih navadah, dokler me ne ujezijo in jih kar naravnost ne naderem, naj me pustijo pri miru. Bolje, da mi zamerijo, kot da bi me ovirali, kadar se pojavijo ob meni.
V takem primeru pa imam težave z domačimi, ki mi očitajo, da se tako ne smem obnašati do ljudi, saj hočejo le dobro. Ko pravim, da to ni dobro zame, pa pravijo, da mi hočejo le pomagati. Spet moram protestirati, da to zame ni pomoč, ampak oviranje. In tako v nedogled. Zato sem že obupal in nič več ne razlagam. Toliko sem se že naučil, da nima smisla govoriti o nekih problemih ljudem, ki tega ne poznajo in jih v resnici niti ne zanima. Gre bolj za sodelovanje z glasom in preobilico prostega časa in praznih misli. Kaj mi pomagajo ljudje, ki naj bi imeli v osnovi dober namen, če jim v resnici ni mar skrb zame, ampak gre bolj za razkazovanje javne morale.
Če sem sam, mi ne ponudijo sedeža
Za primerjavo je zanimivo dejstvo, da mi ljudje na avtobusu raje odstopijo sedež, če sem v spremstvu druge osebe. Skoraj nikoli pa se mi to ne dogaja, če potujem sam. Zanimivo je tudi, da me v praznih in temnih ulicah nihče ne ogovarja, medtem ko na prometni cesti v nekem trenutku tiščijo vame, zdi se, prav vsi. Po navadi ne zganjajo posebnega hrupa, če trčimo drug v drugega. Bolj je to značilno za avtobuse in prometne ulice, da o zdravstvenih domovih in trgovinah ter čakalnicah raznih vrst niti ne razpredam posebej.
Resnica je taka, da me ljudje, ki so prepričani, da potrebujem njihovo pomoč, le ovirajo in povzročijo dodatno skrb, ki zahteva še večjo pozornost oziroma previdnost. Če želim prečkati cesto, moram prisluhniti tišini. Nekoliko komično je, ko kolona vozil stoji na križišču in čaka mene, da bom prečkal cesto. Jaz pa ne morem, če ne slišim tistega, česar oni ne vidijo iz svoje perspektive. Tu se pojavi vprašanje, kako odreagirati na ponujeno pomoč, ki je ne potrebujem. Užaliti človeka in njegovo pripravljenost za ceno lastne varnosti ali ga poslušati in se mu delno podrediti ter s tem ohraniti prijazen videz, pri tem pa tvegati padec ali udarec ali še kaj hujšega.
