Dr. Rafael Mihalič: Gojenje hrane za potrebe bioplinarn je okoljski zločin

S predstojnikom katedre za elektroenergetske sisteme in naprave ter predstojnikom laboratorija za preskrbo z električno energijo na Fakulteti za elektrotehniko smo se pogovarjali tudi o nedavno sklenjenem pariškem podnebnem dogovoru, o tem, ali naj Slovenija svojo energetsko prihodnost gradi na obnovljivih virih energije (OVE) ali na čem drugem. Nekatere megalomanske bioplinarne pri nas namreč ne obratujejo več, njihovi investitorji so bankrotirali, gradnja sončnih elektrarn je po velikem bumu v letih 2010 in 2011, ki je bil posledica nekritičnega subvencioniranja sončne energije, povsem zastala...

Sicer pa profesor Mihalič meni, da so evropski politiki, zlasti nemški, s politiko prehitrega in premočno subvencioniranega prehoda na obnovljive vire energije zajahali tigra. »Ko si enkrat na njegovem hrbtu, te nekaj časa ne more požreti, a sestopiti in preživeti ne moreš več. Z dodeljevanjem velikodušnih finančnih podpor so namreč priskrbeli projekte in s tem službe tisočim, ki so plačani za raziskave okolja in podnebja ter za ohranitev služb oziroma nadaljevanje projektov potrebujejo 'indice o možnih katastrofah' in seveda negotovost 'rezultatov raziskav'. To, da pri ljudeh vzbujajo strah in občutek krivde, povezan s fosilnimi gorivi in antropogenimi podnebnimi spremembami, je seveda recept, kako od politike izsiliti denar davkoplačevalcev,« meni dr. Mihalič.

Nisem naklonjen pridobivanju električne energije iz nekaterih virov, katerih način in obseg izkoriščanja je v veliki meri posledica političnih odločitev in niso dovolj tehnično utemeljene, še manj ekonomsko vzdržne in tudi ne strateško premišljene. Med temi je kar nekaj – ne vsi – tako imenovanih obnovljivih virov energije. Sistem podpornih shem za OVE je bil zgrešen. V Sloveniji gre zlasti za nekritično subvencioniranje sončnih elektrarn v preteklosti. Fotoelektrični pojav je znan kakih 150 let. Če tehnologija sončnih celic v tem času ni toliko napredovala, da bi lahko prevzela vidnejšo vlogo pri oskrbi z električno energijo, potem je zelo malo verjetno, da ji bo to uspelo v bližnji prihodnosti. Problem ni toliko tehnologija sama po sebi, ki je v zadnjih desetletjih naredila ogromne korake naprej, pač pa dejstvo, da je sončno sevanje na zemeljskem površju energijsko »redko«. Še sreča, kajti v nasprotnem življenje na kopnem sploh ne bi bilo mogoče.

Zgodba z OVE me sama po sebi ne bi toliko zadevala, če ne bi šli stroški na račun ljudi, ki s tem nimajo nič. Ogromno denarja zmečemo skozi okno, saj le 15 odstotkov vsega denarja, ki ga damo na primer za sončne panele, ostane v Sloveniji, večina ga gre ven, ker je tehnologija tuja. Za več kot 60 milijonov evrov, kolikor na leto namenimo podporni shemi za sončne elektrarne, bi lahko vsaki dve ali tri leta zgradili eno hidroelektrarno na Savi, kar bi bila s stališča obratovanja elektroenergetskega sistema in oskrbe porabnikov neprimerljivo smotrnejša investicija. Na žalost je cena fotovoltaike še vedno tako visoka, da za zdaj ne more konkurirati elektriki iz klasičnih elektrarn.

Danes brez subvencij ne more preživeti skoraj noben električni vir, če obračuna amortizacijo, saj trga z električno energijo v Evropi zaradi subvencioniranja OVE v klasičnem smislu ni več. To, kar danes imenujejo trg z električno energijo, je samo karikatura tega. Operaterji so namreč dolžni odjemati električno energijo iz obnovljivih virov, ki je plačana že prej. Na trg pride s ceno nič in zato zbija ceno drugim virom. To bi lahko primerjali s pekom, ki z iztržkom od prodaje kruha plača davke in vse drugo, nekdo pa pride na tržnico in žemljice ponuja zastonj, ker je denar zanje dobil iz pobranih prispevkov uporabnikov. To je razlog, da je v Evropi cena elektrike na terminski borzi padla pod lastno ceno elektrarn, zato so nekatere že bankrotirale. Recimo naša Termoelektrarna Trbovlje.

Ob elektrarnah na obnovljive vire energije, glede na obstoječi koncept oskrbe z električno energijo, v vsakem primeru potrebujemo tudi klasične elektrarne, torej jedrske, premogovne, plinske. Viri energije, na katere se lahko zaneseš, morajo zapolniti vrzeli med proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov in porabo.

Toda problem predstavlja dejstvo, da imajo klasične premogovne elektrarne omejeno fleksibilnost. Če na primer termoelektrarna zaradi občasne intenzivne proizvodnje elektrarn iz OVE ne obratuje, je treba en dan vnaprej vedeti, ali se bo aktivirala, »na hitro« je ni mogoče zagnati. Če jo zaženemo iz hladnega stanja, potrebuje pol dneva, da doseže dobre izkoristke. In še nekaj je: če klasičnim premogovnim termoelektrarnam močno spreminjamo moč, jim izkoristek zelo pade. Porabimo bistveno več goriva za proizvedeno elektriko, znižujemo jim življenjsko dobo, takšna elektrarna tudi ne more rentabilno obratovati.

Nikakor! Jedrska elektrarna dela na svojem maksimumu oziroma malce pod njim in se vanjo ne dreza.

Ne, Černobil ni dokaz tega. Tam je šlo za celo verigo dogodkov, skoraj neverjetnega sosledja človeških napak, in eden od njih je bilo tudi obratovanje s polovično močjo.

Nekaj koristi vidim. Če bodo zaostrili pogoje za onesnaževanje okolja in očistili ozračje – to, da moraš ponekod v mestih nositi masko, ne pelje nikamor – sem za tak dogovor, a se bojim, da bo šlo še več denarja za neracionalne naložbe in za prikrito subvencioniranje industrije na zahodu. Po veljavni zakonodaji takšno subvencioniranje sicer ni dovoljeno, lahko pa neka država pomaga, denimo, Nigeriji in ji kot pomoč podari kvadratni kilometer sončnih panelov, ki jih naroči pri svoji tovarni. To pa je dovoljena subvencija.

Ko sem bil še bistveno mlajši, odvreči plastično vrečko še ni bil greh. Danes je to nezamisljivo. Če vidiš človeka, ki odvrže plastično vrečko, niti nisi ogorčen. Do njega čutiš pomilovanje, ker z njim očitno nekaj ni v redu. In tak odnos do okolja je nedvomno prineslo okoljevarstveno gibanje, ki ga potrebujemo, vendar ne sme biti fanatično. Ljudje, ki ne verjamejo argumentom, so po definiciji verniki, in danes obstaja veliko »ekoloških« vernikov, ki ne sprejemajo nobenih argumentov zunaj okvirov njihovega razmišljanja.

Že sama debata o temah, ki jih razglasijo za nedotakljive, se jim zdi nesprejemljiva in se zavzemajo za omejitev svobode govora. Podvomiti na primer o antropogenih podnebnih spremembah in smiselnosti razmetavanja denarja za nekatere OVE sta že taka smrtna greha. Lep primer je tudi hidravlično lomljenje, znameniti fracking. Iz medijev prihajajo o njem takšne novice, da se človek kar čudi. V Ameriki obstaja 94.000 vrtin, vloženih je bilo približno 24.000 tožb zaradi vplivov na okolje, od tega 800 utemeljenih, a le pri eni so dejansko ugotovili izpuste v podtalnico, pa še to brez posledic za zdravje ljudi. Ob tem, da se vsak po mili volji zastruplja s cigaretami in alkoholom, je vse skupaj smešno.

Iritirajo me izhodišča, saj jih tehnično z znosnimi stroški nikakor ni mogoče uresničiti. Absolutno prevelik poudarek je na brezogljični družbi, kar je po moji oceni nesmisel. Nafta je na dolgi rok resnično problem, saj je bo prej ko slej zmanjkalo. Dejstvo je, da je poceni nafte morda še za tri ali štiri desetletja. Sicer pa oskrba s poceni energijo ne bi bila problematična, če bi jo odločujoči želeli. Toda večina tistih, ki odločajo, sploh noče poceni oskrbe z energijo. Kako bodo pa potem služili? Sam večkrat malo za šalo, malo zares pravim, da bi se, če bi izumil poceni vsem dostopno energijo, bal za svoje življenje.

V slovenskem energetskem konceptu me, kot sem že povedal, moti to, da je, kakor je napisan, praktično neizvedljiv. Razmišljajmo zelo enostavno in predpostavimo, da bo imela leta 2030 vsaka slovenska družina v povprečju dva avtomobila; eden bo električni, drugi pa bencinski, dizelski ali hibridni. Električni avtomobili v mestu so super, zakaj pa ne? Toda vprašanje je, kdo bo to plačal. Baterije so izjemno drage in nič ne kaže na njihovo bistveno pocenitev, dragega električnega avtomobila pa si Slovenci ne moremo privoščiti. Pa vseeno predpostavimo eno vozilo na elektriko po družini. Za to bi porabili energije za približno 1,5 jedrske elektrarne Krško. Ker pa bo nuklearka takrat ugasnjena, saj se ji bo življenjska doba iztekla, in bo verjetno že ugasnjen tudi TEŠ, bi potrebovali dve novi sodobni nuklearki. Poleg omenjene še nadomestek za NEK in TEŠ.

Si ob dosedanjih izkušnjah predstavljate, kako bi spravili skupaj dve veliki nuklearki, ko pa smo samo predor Markovec zidali desetletje? Sam zagovarjam jedrsko energijo, na srednji rok zagovarjam razvoj nove generacije jedrskih reaktorjev. Prepričan sem, da je mogoče najti boljše rešitve od sedanjih. Izvedba tako velikih projektov, kot je gradnja jedrske elektrarne v Sloveniji, pa se zdi ob obstoječi zakonodaji in politični in tudi siceršnji klimi v družbi neizvedljiva. Ena od možnih rešitev bi zato bile plinske elektrarne, a te za kurjenje porabljajo plin ali nafto, zato je energija iz njih ob predpostavki bolj ali manj neprekinjenega obratovanja trikrat dražja od nuklearke ali Termoelektrarne Šoštanj.

Obnovljivi viri, ki temeljijo le na biomasi, vetru in soncu, nikakor! Njihov sedanji koncept je za celotno oskrbo države namreč tehnično in ekonomsko neizvedljiv.

Nič nimam proti obnovljivim virom energije, če tisti, ki investira vanje, to počne na svoj, ne na moj račun. Sem proti temu, da ta denar, ki gre za obnovljive vire, vlečejo iz moje denarnice in da ga gre 85 odstotkov Kitajcem ali Nemcem kot proizvajalcem tehnologije zanje. Nasprotujem temu, da v Sloveniji za obnovljive vire damo 150 milijonov evrov subvencij na leto, k energetski oskrbi pa ne prispevajo bistveno. S tem denarjem bi lahko na področju energetike, zdravstva ali cest naredili marsikaj. Počasi se bomo vsi vozili s terenci, tako slabe ceste imamo. Zdaj nam hočejo spet naložiti bencinski cent za obnovo cest, kot da 200 milijonov evrov, kolikor na leto za ta namen plačamo ob registraciji avtomobila, ne bi bilo dovolj.

Net-metering oziroma samopreskrba gospodinjstev z električno energijo, ki jo je z nedavno sprejeto uredbo odobrila vlada, bo še ena kraja. Predstavljajte si, da imate ogrevano stanovanje. Toplo vodo dobite iz toplovoda, doma pa imate sončne kolektorje, da lahko toplo vodo uporabljate ali prodajate nazaj v omrežje, ko je ne potrebujete. Obračun naj se izvrši glede na neto izmenjavo tople vode. Če daste na primer v omrežje 50.000 litrov na 60 stopinj segrete tople vode in če je hkrati 50.000 litrov potegnete iz omrežja (enake temperature), je stvar izravnana in ne plačate nič. Toplo vodo proizvajate na primer poleti, ko vam »delajo« sončni kolektorji, pozimi pa jo jemljete iz toplovodnega omrežja, in če se to dvoje izravna, ne plačate nič. Toda ker vi toplo vodo uporabljate pozimi, ko je sončni kolektorji ne proizvajajo, mora biti toplarna zgrajena za polno moč, kot če vašega kolektorja sploh ne bi bilo. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo plača toplarno in celotno omrežje, če je ena polovica porabnikov izravnana in ne plača nič? Zelo enostavno, druga polovica porabnikov, kdo pa drug! Pa če cvetka: sistem mora vašo toplo vodo odjemati, čeprav je ne potrebuje in jo na primer zlije stran.

Vodne elektrarne.

To je značilno slovensko. Smo za obnovljive vire energije, vendar ne na našem dvorišču. Poleg vodnih elektrarn je po moji oceni od obnovljivih virov smiselno tudi nekaj sončnih panelov, vendar zato, da se tehnologija razvija, graditi pa bi jih morali samo tam, kjer ima to resnično smisel. V nekem zaselku je smotrno imeti napajanje iz sončnih panelov in vetrnic, če bi morali v nasprotnem primeru vleči nekaj kilometrov električnega kabla in zgraditi transformatorsko postajo. Nikakor pa ne bi smeli sončnih panelov postavljati po vinogradih in kmetijskih površinah, saj narodnogospodarsko to ni optimalna izraba okolja. V bistvu gre za pozidavo.

Sonca ni nikjer dovolj, da bi lahko bilo ta trenutek konkurenčen vir množične proizvodnje električne energije. V najboljšem primeru ima sonce tisoč vatov na neto kvadratni meter površine – hvala bogu, da nima več, sicer bi bili pečene race – in tisoč vatov na kvadratni meter je za energetsko potratno družbo, kar tako imenovani razviti svet brez dvoma je, malo. Tembolj, ker tudi pri tem nastajajo izgube. Več kot 20-odstotni izkoristek sonca je težko doseči. Zato OVE da, vendar ne Kitajcem in ne iz mojega žepa, prosim!

Velike firme se že izseljujejo iz Evrope, ker je energija v Ameriki bistveno cenejša, predvsem plin, ki je tam zaradi frackinga skoraj štirikrat cenejši. V Nemčiji dobi industrija subvencionirano elektriko, stroške obnovljivih virov pa plačajo državljani. V zadnjih treh letih so tako v tej državi elektriko odklopili več kot milijonu prebivalcev, ker je ne zmorejo plačevati. Zanimivo je, da v Nemčiji stroški same energije na položnici za elektriko predstavljajo le še okoli 15 odstotkov cene.

Po drugi strani se Kitajska in Indija ne ozirata na nikogar. Imata megalomanske načrte za gradnjo novih premogovnih elektrarn. Kitajci bodo v naslednjih petih letih vsak teden zgradili za 1,5 Šoštanja veliko premogovno elektrarno. Za podnebni dogovor jim ni mar. Poraba premoga se povečuje, premog bomo še naprej kurili, če to hočemo ali ne, ker je najcenejši in po planetu razmeroma enakomerno porazdeljen energent. Lani so po svetu nakopali največ premoga doslej. Leto poprej je bilo prav tako rekordno, tudi pred tremi leti je bil rekorden izkop. Na srednji rok pa mislim, da brez jedrske energije ne bo šlo.

Menim, da je gojenje hrane za potrebe bioplinarn okoljski zločin in tudi sicer etično zavržno dejanje. Vedel sem, da silažno koruzo uporabljajo za te namene, a to človek še nekako prenese, ker ne predstavlja neposredno človeške hrane, je pa sodu izbilo dno, ko sem pred leti videl, kako so želi nezrelo pšenico. Bila je rjavkasta in še malo zelenkasta. Célo so mleli in jo z velikimi kamioni vozili v bioplinarno v Vučjo vas. Tu pa gre direktno za kruh, ki ima močan simbolni pomen. Kmetom se je to očitno splačalo, tako da sam ne bi kazal s prstom nanje. Toda če pogledamo natančneje, vidimo, da kmetje najprej dobijo subvencijo za obdelovanje kmetijskih površin, potem subvencijo za nafto, ki poganja traktorje, dobijo tudi nepovratne kredite za traktorje, pridelek pa nato peljejo v bioplinarno. Tam dobesedno gnije, saj mora priti na plan metan, ki se sprošča ob gnitju. Bioplinarna je bila zgrajena s subvencijami, elektriko iz nje pa prodajajo po subvencionirano zasoljeni ceni, zato ni čudno, da si nihče ne upa izračunati, koliko nas v resnici stane takšna elektrika.

Če jih »polnite« s hrano, absolutno ne in so v celoti zgrešen projekt! Nekaj povsem drugega je seveda, če uporabite metan s smetišč ali iz fekalij, na primer z živalskih farm.

To je najbrž retorično vprašanje?

Imam občutek, da smo hoteli biti bolj papeški od papeža. Tudi tam, kjer Evropa dovoljuje določeno fleksibilnost, smo si ponekod sami dali na noge jetniške krogle. To me nekoliko spominja na balkanski temperament. Gotovo poznate film Kdo neki tam poje, ki je za moje pojme najboljši jugoslovanski film vseh časov. »Deda« ni imel vozovnice in se je slišala opazka. »Pusti, deda nima denarja.« »Kdo da nima denarja?! Dve vozovnici! Dve!« je zahteval. Takšni se mi zdijo naši politiki. Ko je treba kreniti v neko smer, včasih obljubijo več, kot bi bilo treba. Je bilo treba Evropi obljubiti, da bomo postavili za dvesto megavatov vetrnic, sploh ker smo daleč presegli zastavljeno kvoto sončnih elektrarn?

V Sloveniji jih je smiselno graditi le na določenih lokacijah, na primer na Primorskem okoli Divače. Ne moreš jih postaviti nekje, kjer ne piha. To so obljubili, nihče pa ni prej nič vprašal ljudi, ki tam živijo. Zato so se pričakovano uprli. Če ti nekdo tristo metrov od vikenda postavi vetrnico, ni nujno, da je njena glasnost 120 decibelov. Dovolj je, če dela flok-flok-flok-flok. Včasih, ko ponoči ne morem spati, pa moja žena med dihanjem piska, me to spravlja ob živce, čeprav gre le za nekaj decibelov. Z vetrnico, ki ti dela flok-flok-flok in migeta, je lahko podobno.

Enako velja za daljnovode, ki vodijo do teh vetrnic. Sicer niso škodljivi, toda če mi ga nekdo postavi zraven vikenda, razvrednoti zemljo ob njem. Za nameček ne bo takega vikenda nihče kupil od mene, če bi ga prodajal, tudi jaz ga ne bi. Vikend sem kupil zato, da bom gledal zeleno naravo in srne, ne pa tisto železno konstrukcijo, ki je vse prej kot lepa. Pa sem energetik. Tako se gredo naši politiki. Nekaj obljubijo, potem pa... To je enako, kot če bi jaz nekomu obljubil solato z vašega vrta, vam pa to ne bi bilo prav. Čudno, mar ne?

Zakaj pa zelena? Imate občutek, da vsebujejo klorofil? Če se že borimo za zeleni planet, bi se za denar, ki ga damo za to, dalo bistveno več narediti. Se spomnite biodizla in blaznosti okoli biogoriv? Ne vem, katero stopnjo izobrazbe je moral imeti nekdo v Bruslju, da je ugotovil, da bi morali, če bi hoteli doseči to, kar so si pri biogorivih postavili za cilj, vse njive v Evropi zasejati z oljno repico. Nadalje nisem prepričan, da so take njive monokulture, na katerih je biotska raznovrstnost približno takšna kot sredi letališke steze, res tak plus za naravo. Je pa res, da repično seme daje eno najboljših jedilnih olj, kar jih obstaja, mi ga pa kurimo. Današnja mladina bi, če bi jo to sploh zanimalo, verjetno rekla: Halo?!

Ker jo je treba gnojiti in škropiti, jaz pa imam ekološko pridelavo, kjer to ni dovoljeno. Zraven mojega vikenda je bil tudi vinograd, a sem tisti trenutek, ko sem ga odkupil, vzel motorno žago in porezal trte, ker bi se brez škropljenja le bolezni širile. Z ženo sva pustila deset trt, ker je hotela imeti eko, bio grozdje. V petih letih nisva dobila niti enega grozda, ki bi ga lahko pojedla, ker je zbolelo ali zgnilo. Klasičnih sort grozdja preprosto ne moreš ekološko pridelovati.

Ne, tega ne počnem iz kljubovanja. Če že ne uporabljam nobenih kemikalij, naj bodo pridelki vsaj deklarirano kot eko, bio in to. Poleg tega je taka pridelava tudi nekoliko subvencionirana. Najprej sem posejal ajdo, pa je nisem mogel požeti. Nato sem tri leta prideloval konopljo. Dve leti je še nekako za silo šlo in s pridelavo bio konopljinega olja in subvencijami sem pokril stroške, pa mi jo je tretje leto čisto povozila ambrozija. Potem sem posejal piro in prvič ustvaril dobiček. Za seme sem dal tisoč evrov, za oranje, brananje in sejanje dva tisoč ter še tisoč za kombajn. Stroškov je bilo torej štiri tisoč evrov, 10,5 tone pire sem prodal po 40 centov in dobil štiri tisoč evrov nazaj. Subvencije so mi pa ostale. Aleluja! Ampak še vedno to ni pokrilo izgube zaradi izpada dohodka leto poprej. Brez subvencij s takimi cenami hrane v kmetijstvu enostavno ne gre!

Absolutno sem za! Prej smo za enako količino elektrike porabili pet milijonov ton premoga, ker smo imeli 30-odstotni izkoristek, s TEŠ6 pa za enako količino elektrike porabimo 3,5 do štiri milijone ton premoga, ker imamo izkoristek 40 odstotkov. To je 30-odstotno, torej tretjinsko izboljšanje.

Ta gradnja je bila finančno bistveno manj napihnjena kot avtocestni križ. Za to, da je bila napihnjena, je bila delno kriva država, ker ni sestavila dobre pogodbe z izvajalcem. Kar zadeva tisti del, ki mu pravimo »vzela ga je megla«, pa to ni stvar tehnike, ampak kriminalistov. Morda bi bila lahko cena TEŠ6 okoli 1,2 milijarde evrov, vendar je sedaj, ko je cena elektrike skoraj trikrat nižja kot takrat, ko je padla odločitev za TEŠ6, lahko biti pameten. To ni elektrarna, kakršne naročajo Kitajci in Indijci v šopkih, ki imajo standardizirano velikost in razmeroma visokokaloričen premog. To je elektrarna, ki ima precej eksotične parametre, mora se znati prilagajati zahtevani proizvodnji, kar pa je precej dražje.

Če boste vzeli v roke osnovnošolski učbenik za kemijo, boste videli, da je ogljikov dioksid plin brez barve, vonja in okusa. Torej to, kar vi vidite, ni CO

2

Sicer pa ljudje očitno ne moremo živeti brez zunanjega sovražnika. V srednjem veku je bil to satan, za komuniste so bili zunanji sovražnik kapitalisti, za kapitaliste komunisti... V drugi svetovni vojni so bili zunanji sovražnik za ene nacisti in fašisti, za druge Judje, po drugi svetovni vojni tisti čez železno zaveso, zdaj je zmanjkalo zunanjega sovražnika, zato je treba najti novega satana. In to je CO2. Sam upam, da se bo histerija okrog CO2, zelenih energetskih virov in ekologije za vsako ceno polegla in da bo mogoče na podlagi argumentov sprejemati za človeštvo ugodne rešitve, ki bodo verjetno vsebovale vsega po malem. CO2 je namreč temelj življenja, kakor ga poznamo danes, višje rastline pa ob trenutnih koncentracijah CO2 že skoraj »dihajo na škrge«. Optimalno rast namreč dosegajo pri nekajkrat višjih koncentracijah od sedanjih, ki so v zgodovini obstajale, in ni kakih sledov, da bi se takrat planet skuhal. Nasprotno pa pri koncentracijah pod 200 ppm CO2 v zraku večina rastlin ne more več rasti.