Erjavčeva mnenja o borcih kalifata na naših mejah ali o arbitraži, ali navsezadnje o pralnem stroju, pa tudi ne morejo v ničemer načeti »kredibilnosti« naše zunanje politike. Zgodovinsko gledano ima slovenska zunanja politika namreč permanentne težave z izražanjem mnenj – bodisi ga nima bodisi jo je strah svoje mnenje izraziti na glas (običajno pod krinko iskanja konsenza »mednarodne skupnosti«) ali pa ga izrazi ob povsem neprimernem trenutku. Tako se je Slovenija leta 2012 v generalni skupščini Združenih narodov vzdržala pri glasovanju o dvigu statusa Palestine v svetovni organizaciji, ker je dobila signale, da bo enako storila večina članic EU. Vendar so se mnoge tik pred zdajci premislile in dvig statusa Palestine podprle. Minister za zunanje zadeve je bil takrat nihče drug kot Karl Erjavec, isti minister, ki že drugo leto obljublja priznanje Palestine, a vedno znova dodaja, da je treba počakati na primeren trenutek. Tudi letos je na tradicionalnem posvetu slovenskih diplomatov na Brdu zatrdil: letos pa zanesljivo. Na vprašanje, kaj bo letos drugače kot lani, je Erjavec odgovoril: »Vidite, kakšne so okoliščine v mednarodnem prostoru, so zelo zaostrene in je treba to odločitev prilagoditi glede na mednarodno situacijo.«
Jezik mednarodne politike ni nikoli premočrten, tega se je Karl Erjavec v vseh letih v politiki že naučil. Trenutek in kontekst sta odločilna. Leta 2009 je bila Slovenija podpredsedujoča svetu ZN za človekove pravice, ki je sprejel poročilo južnoafriškega sodnika Richarda Goldstona o izraelskih vojnih zločinih v Gazi, in ga je v svetu seveda podprla. Ko je poročilo prišlo pred generalno skupščino, podpora ni bila več tako samoumevna. V enem izmed redkih trenutkov oživljenega občutka za pravičnost je naša država na koncu vendarle, v nasprotju z večino članic EU, glasovala za poročilo. Ki seveda v ničemer ni spremenilo stanja stvari v Gazi, kot tega ne spreminjajo niti številne resolucije. Trenutek ni pravi, bi rekel minister Erjavec.
In kdo bi lahko pozabil vilensko izjavo, v katero je menda minister Rupel »zmamil« takratnega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška? Slovenija je takrat, februarja 2003, še pred predstavitvijo ameriških »dokazov« o obstoju orožja za množično uničevanje v Iraku pred varnostnim svetom ZN te dokaze podprla in tako pristopila h »koaliciji voljnih«. S čimer smo si po zaslugi izdelane zunanje politike prislužili častno omembo v Stonovem biografskem filmu o ameriškem predsedniku Georgeu W. Bushu in zamero tistega dela Evrope, ki ji je vlada ZDA rekla »stara« Evropa. Gre za zagotovo enega najboljših dokazov, da je mednarodna politika igra velikih in močnih, v katero je Slovenija le redko pripuščena.
Tudi danes ni nič drugače. Očitati ministru Erjavcu »vodenje improvizirane, nedosledne, nejasne, nenačelne, neodločne, nerazumljive in statične, z eno besedo zgrešene zunanje politike« je zato smešno. Ne sicer iz razlogov, ki jih navaja minister Erjavec, ki je obljubil, da bo ob razpravi v državnem zboru »imel priložnost predstaviti vse dosežke slovenske zunanje politike, zlasti da smo po petnajstih letih dobili deklaracijo in strategijo slovenske zunanje politike, da smo letos postali člani sveta ZN za človekove pravice in člani izvršnega odbora Unesca«. Smešno je preprosto zato, ker je takšna realna zunanja politika, kot jo narekuje Evropska unija – improvizirana. Zato se je težko znebiti občutka, da je napoved interpelacije togoten odgovor na prošnjo, ki jo je premier Cerar v sredo posredoval diplomatskemu zboru: naj podprejo kandidaturo nekdanjega predsednika Danila Türka za generalnega sekretarja ZN. Türk je za desnico utelešenje »neuspešne tranzicije« in verjetno le še en korak diplomacije, ki bo Slovenijo popeljal v pekel mednarodne pozabe.
Navsezadnje ne gre pozabiti, da uspehi slovenske zunanje politike niso bili toliko njeni uspehi, če odštejemo prizadevanja za priznanje samostojnosti, ki je v prvi vrsti zasluga zunanje politike. Članstvo v EU in zvezi Nato bi se zgodilo tudi brez zunanjega ministra, bilo je posledica skupnih prizadevanj celotnega političnega zbora. Arbitražni sporazum s Hrvaško, ki je vsaj do škandala s prisluškovanjem prvič po osamosvojitvi odnose med državama povedel od kriznega komuniciranja k civiliziranemu pogovoru, je bil predvsem zasluga predsednika vlade. Tako rekoč kljub zunanjemu ministru.
Edini oprijemljivi dosežek slovenske zunanje politike je žičnata ograja na južni meji. Hvaliti se z milijonom britvic, ki čakajo begunce, ob tem ko sedimo v svetu ZN za človekove pravice, pa verjetno ni najbolj pametno.
