Leto dni po Je suis Charlie: Politična karikatura Združene Evrope

»Je suis Charlie«

Na začetku lanskega januarja se je zdelo, da je ta stavek nadomestil srečno novo leto kot pozdrav.

Dva francoska državljana alžirskega porekla sta 7. januarja 2015 z brzostrelkami vdrla v uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo in streljala na urednike in karikaturiste. Ubila sta jih enajst in enajst ranila. Za hip je napad zamaknil pogled Evrope na samo sebe in na svet. Nekaj dni se je zdelo, da utegne kontinent pokazati vso moč starih kultur in ohraniti mirno kri, se zamisliti nad sabo in pametno ukrepati.

K starim kulturam sodi tudi moč norčevanja iz samega sebe in celega sveta. Charlie Hebdo ni bil samo satirični časopis. Bil je najbolj okruten primer brezbožnega obešenjaškega političnega humorja v Franciji. To je bilo napadeno in to je bilo treba braniti. Na vsem evropskem kontinentu nihče ni znal tako jedko in resno kritizirati oblast kot pisci in risarji Charlie Hebdoja. Nobena oblast nikoli ni bila vesela, če se je znašla na njegovih straneh. Pogosto je šla na sodišče. Ranjeni časopis pa je bil v hipu predmet velike ljubezni. Levo in desno so se identificirali z njim.

»Je suis Charlie.«

Morda pa tudi ne

Dva dni po napadu so na sedežu evropskega parlamenta v Strasbourgu že na vratih delili pravokotne nalepke. »Je suis Charlie,« je pisalo na njih. Vsak obiskovalec, ki je mimo varnostnikov stopil skozi elektronska vrata, je dobil nalepko. Večina jih je prilepila na vidno mesto na prsih, nekateri pa na aktovke in torbice. V plenarni dvorani je »Je suis Charlie« izzvenel skoraj kot enotni program sicer spričkanega parlamenta.

»Je suis Charlie« na stebrih cestnih luči, na spomeniku v centru mesta, kjer so gorele svečke, in na tramvajskih postajah.

Vsi so pričakovali prvo številko satiričnega časopisa po napadu. Kaj bodo naredili? Tajništvo evropskega parlamenta je rezerviralo nekaj sto izvodov publikacije, ki naj bi izšla v milijonu izvodov. V Parizu so se pripravljali na veliki solidarnostni shod. Francozi so mu rekli nacionalni dan. V najlepši tradiciji trdne republike v času krize pozabijo na politične razlike, stopijo v vrsto, zapojejo Marseljezo in prisežejo na svobodo, enakost, bratstvo. V francoščini ti trenutki delujejo veliko bolj kredibilno kot v drugih jezikih.

Na shod so prišli vsi evropski politiki v družbi državnikov iz polovice sveta. Tudi Evropa v takih trenutkih koraka v sinhroniziranem ritmu. Tako se je vsaj zdelo. Videti je bilo nenavadno, da Angela Merkel, Viktor Orban in Donald Tusk branijo svobodo izražanja v družbi politikov iz Savdske Arabije, ki so blokirali spletno stran Charlieja. Ob njih so bili najvišji predstavniki Turčije, Egipta, Alžirije, Rusije in drugih držav, ki tisk razumejo kot sovražno propagando. Vendar so bili vsi v Parizu na čelu skoraj dvomilijonske množice, ki je nosila transparente, da je ljubezen močnejša od sovraštva. Potem se je izkazalo, da niso bili na čelu množice, ampak v stranski ulici, kjer so se samo fotografirali. In tudi identifikacija s časopisom je bila bolj navidezna.

Prvi disonantni glas je bilo slišati že v parlamentu v Strasbourgu.

»Je ne suis pas Charlie,« je ob pogledu na nalepko rekel starejši poslanec.

»Jaz ne mislim, da pri smešenju ni nobenih meja. Obstaja jasna meja med satiro in žalitvijo in to mejo je treba spoštovati. Charlie Hebdo jo je prekoračil.«

Z obveznim vrinkom, da nikakor ne misli, da je bil napad upravičen, je dal vedeti, da so si karikaturisti sami nakopali smrt na glavo, ker so med drugim žalili preroka Mohameda in razdražili napadalce. Glas je bil osamljen, vendar je hitro dobil družbo z najvišjega vrha. Na poti na Filipine je papež Frančišek dal nekaj neobičajno iskrenih izjav.

»Ne smeš provocirati, ne smeš žaliti vere drugih, ne smeš žaliti vere,« je bil njegov prvi komentar na atentat. »Res je, da se ne smeš obnašati nasilno. Pa vendar, čeprav sva dobra prijatelja,« je pokazal na svojega tajnika, »če bo on s psovko užalil mojo mamo, lahko pričakuje udarec s pestjo.«

Od daleč in z druge strani se mu je pridružil Nezim Halilović Muderris, imam Fahdove džamije v Sarajevu, ki velja za duhovnega vodjo vahabitov. V prvi petkovi pridigi vernikom je rekel, da »mi nismo Charlie«, in potem naštel vse vojne in krivice, ki se po celem svetu dogajajo muslimanom od Palestine, Afganistana, Čečenije, Iraka, Libije in Sirije do Bosne in Hercegovine, kjer državljani »plačujejo televizijsko naročnino, federalna televizija pa prikazuje karikature Mohameda, sallallahu ve sellem, in s tem žali svoje naročnike«.

Med njiju so se v naslednjih dneh drug za drugim postavili isti politični voditelji, ki so se slikali z »Je suis Charlie« plakati, in previdno začeli opozarjati, da ima svoboda izražanja svoje meje, da je treba poostriti nadzor in razširiti pooblastila policije in vojske.

Francozi so na to odgovorili s prešerno gesto. Charlie Hebdo je izhajal v 60.000 tedenskih izvodih. Ko je izšla prva številka časopisa po napadu, so ob šestih zjutraj stali pred trafikami po vsej Franciji, deset čez šesto je bila milijonska naklada razprodana. Pa časopis ni bil čisto nič bolj udomačen kot sicer. Mohamed na naslovnici, politične karikature v časopisu. Nekatere reči pač nimajo meja.

Odkritje Evrope

To je še vedno bila Evropa, v kateri si lahko od Ljubljane do severnih jelenov potoval, ne da bi pokazal dokument. Meja ni bilo. Skozi leto pa je stavek dobil zelo nenavadne pomene.

Potovanja po Evropi v začetku letošnjega leta kažejo novo pokrajino. V svojem središču Evropa še vedno nima meja, okrog in okrog pa so v njej nastale pregrade.

Novo je predvsem to, da pokrajina na mnogih mestih spominja na petindvajset let stare slike. Zgradbe so sicer tudi v odročnih krajih bolj urejene in sveže. Podeželska mesteca, ki si jih je veljalo zapomniti po njihovi zanikrnosti, se sedaj postavljajo z ličnostjo in prikupnostjo. Povsod je enako domače. Za prvim vogalom so Spar, Billa ali Carrefour, na glavni ulici pa H&M, Zara, New Yorker, Hofer, Sephora, Fnac, Starbucks ali katerakoli druga velika mednarodna znamka. V Bratislavi je v veljavi ista valuta kot v Rimu, Parizu in Ljubljani, povsod govorijo vsaj enega od jezikov, ki jih človek, ki potuje, razume kot samoumevno govorico sporazumevanja. Projekt ene Evrope je popolnoma uspel.

Potem pa je nastopilo presenečenje, ki je zgodbo obrnilo na glavo. Evropa je en kontinent, dokler se ne znajdeš pri prehodu iz ene članice EU v drugo pred velikimi železnimi vrati z žičnato ograjo, ki v neskončnost teče v obe smeri. Na vratih je ob tabli z dvanajstimi zvezdicami vojak z brzostrelko v roki, ki zahteva dokumente.

»Hm,« obrača evropski potni list okrog in okrog. Begajo ga vizumi arabskih držav, Afganistana in Irana. Pogleduje v potni list, v avtomobil, nazaj v potni list in je nezaupljiv. Naj potnika spusti iz Evropske unije naprej v Evropsko unijo ali pošlje nazaj v Evropsko unijo?

Dilema je komična, položaj pa resen. Brez besed se obrne na petah in stopi v sveže pobarvan kontejner. Ko se vrne, še enkrat pogleda skozi okno in vrne potni list. Z rahlim migljajem roke, ki so ga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na istih mejah mojstrile generacije obmejnih straž, potnika spusti naprej.

To je novo. Ne ograja, bodeča žica ali grozeče table. Ideja, da prehod meje ni odvisen od evropske zakonodaje, ki govori od odprtih mejah in svobodnem prehajanju, ampak od presoje oboroženega stražarja, ki potnika morda ne more zares zaustaviti, lahko pa mu zagreni potovanje. To zamisel, da na meji v resnici ne veljajo splošno znani zakoni z zvenečimi imeni, ampak skrivnostna pravila in arbitrarne odločitve, je Evropska unija že davno izbrisala, pa se je neopazno priplazila nazaj. Pa ne samo na meji med Hrvaško in Madžarsko ali Slovenijo in Hrvaško, ampak tudi med Slovenijo in Avstrijo, napovedujejo pa jo tudi med Slovenijo in Italijo in veliko bolj na severu Evrope. Na meji med Grčijo in Makedonijo ali Makedonijo in Srbijo ni velike razlike. Meje med evropskimi državami iz meseca v mesec postajajo bolj resnične ovire, zunanje meje EU pa so se relativizirale tako kot meje afriškega kontinenta. Priti od zunaj v EU je otročje lahko, potovati po njej iz ene članice v drugo pa se zapleta. To je postalo očitno, ko se je Srbija začela čuditi, da iz Evropske unije čez schengensko mejo prihajajo begunci v Beograd. To ni bila šala. Množice so prišle iz Grčije, kjer je še vedno v veljavi lepo zveneči schengen. Le da je prehod prost v obe smeri, zaustavi pa se ponovno na prvi evropski meji. Namesto da bi meje padale proti jugu, se krepijo proti vzhodu. Da je mejni režim neurejen, bi moralo biti jasno že nekaj let prej, ko je begunske tokove uravnavala Italija bolj ali manj sama. Takrat je imela meje odprte, o zapiranju je začela razmišljati, ko so begunci postali evropski fenomen.

Dokumenti po eni strani ne veljajo veliko, po drugi so postali zelo pomembni. To je velika novost konca lanskega leta. Na pot po Evropi je najbolje oditi s potnim listom. Nikoli ne veš, kdaj bo prišel prav. Razlika je osupljiva. Pred odprtimi mejami, ki evropsko pokrajino odpirajo v neskončnost, nastaja nova politična geografija zapiranja. Za mejami pa se vsaka država pomika v svojo smer. Oboje hkrati je intrigantno, vendar težko predstavljivo na istem zemljevidu.

Ta trenutek si velja zapomniti. Ob koncu leta bomo pregledovali, kako so se spremenila pravila, po katerih kontinent deluje. Skoraj se zdi, da je treba po odkritju Amerike odkriti tudi Evropo.