Drama v New Englandu

Ko se je 10. septembra lani čez lužo začela nova sezona profesionalne lige ameriškega nogometa NFL, so bile vse oči uprte v zmagovalce preteklega superbowla New England Patriots in še posebej v njihovega prvega zvezdnika Toma Bradyja. Ne le da so patrioti več kot pol leta pred tem na daleč najpomembnejši tekmi ameriškega športnega koledarja osvojili pokal Vinca Lombardija po izjemno neumni odločitvi trenerja Seahawksov iz Seattla, najtrofejnejša franšiza zadnjih let in njen zvezdnik sta ravno premagala tudi vodstvo lige. To si je po letu hudih škandalov in neodločnega ukrepanja želelo povrniti ugled. Pri tem si je za grešnega kozla izbralo največjega zvezdnika ameriškega športa in najboljšega glavnega podajalca v zgodovini Toma Bradyja ter mu za dokaj nepomemben prekršek odmerilo štiri tekme prepovedi igranja. Za šport z zgolj 16 tekmami v rednem delu je bila odločitev šokantna. Brady se je na odločitev pritožil in pravočasno pred začetkom nove sezone zmagal na sodišču. To je kazen zmanjšalo za vse štiri tekme in v celoti prekrižalo načrte vodstva lige.

Ko je Brady 10. septembra pravočasno za začetek sezone stopil na igrišče in ekipo povedel do zmage, je bila zgodba sezone tako rekoč že spisana. Patrioti bodo slavili na vseh šestnajstih tekmah rednega dela, zmagali na superbowlu in komisarja lige NFL Rogerja Godella prisilili, da franšizi, ki je je obtožil goljufanja, preda še eno lovoriko, naziv najkoristnejšega igralca pa s tresočo roko izroči Tomu Bradyju.

Po enajstih krogih rednega dela je bilo videti, da se bodo napovedi uresničile. Brady je igral kot obseden in ekipo vodil od zmage do zmage, a kljub dobrim rezultatom so se zaradi poškodb vrste okoli njega že nekaj časa redčile. Sprva je bilo videti, da lahko Brady in trener Bill Belichick nadomestita vsako izgubo. Zdelo se je, da sta sposobna ljudi povleči celo z ulice in jih spremeniti v solidne igralce, a krpanja lukenj je bilo na koncu preprosto preveč. 29. novembra so morali naposled priznati premoč moštvu iz Denverja, in to brez njihovega prvega, a vse starejšega prvega zvezdnika Paytona Manninga. Ta je z igrišča, domnevno zaradi poškodbe, a tudi zaradi vse slabše igre, odkorakal dva tedna prej. Do konca sezone so patrioti zabeležili še tri poraze proti občutno slabšim ekipam, zadnjo tekmo pa je z bolečinami v gležnju končal tudi Brady. Kljub vsemu so patrioti dobili svojo divizijo in teden premora, tako da imajo čas za celjenje ran pred četrtfinalom končnice. Ta bo na sporedu prihodnji teden.

Žaromete ukradla Carolina in Cam Newton

Kar v rednem delu ni uspelo patriotom, je medtem nepričakovano skoraj uspelo ekipi Carolina Panthers. Zaradi slabših sezon v preteklosti so imeli sicer res prednost enega lažjih koledarjev rednega dela, a jim je sezono uspelo skleniti z zgolj enim porazom, njihov glavni podajalec in prvi zvezdnik Cam Newton pa je poskrbel, da po rednem delu ni dvoma, kdo je MVP.

Drugod po ligi so bile najodmevnejše zgodbe povezane s poškodbami. Teh je v NFL vsako leto veliko, a redko toliko na ključnih položajih. Poškodovana prva podajalca Joe Flaco (Baltimore) in Tony Romo (Dallas) sta pokazala, kako nepogrešljiva sta za uspeh svojih ekip, ki sta brez njiju ostali tudi brez možnosti za končnico. Grenak spomin na sezono bo imel predvsem Romo, ki je v isti sezoni staknil kar dve hudi poškodbi rame in ključnice.

Peyton Manning še ni za staro šaro?

Dvakrat je bil na klop za poškodovane prisiljen oditi glavni podajalec Pittsburgha Ben Roethlisberger, a se je veliki Ben v izteku sezone vrnil v velikem slogu ter svoji ekipi pomagal do končnice, kjer bo težak zalogaj za vsakega nasprotnika. Dve tekmi pred koncem si je palec na metalni roki poškodoval tudi Andy Dalton (Cincinnati) in je vprašljiv za tekmo proti Pittsburghu.

Kot rečeno, po desetih tekmah sezone je bilo videti, kot da smo se poslovili od žive legende Peytona Manninga, ki je vse bolj spominjal na živi fosil. Kljub vse slabšemu vtisu se je pet krogov kasneje spočit vrnil na igrišče in ekipo po zaostanku pripeljal do še ene zmage. S prepričljivim nastopom si je hkrati zagotovil začetek v končnici. Ali bo to zadnja sezona za 39-letnika, bomo videli po koncu Denverjeve sezone.

Vse bolj osamljen Aaron Rodgers in prihod Kirka Cousinsa

S poškodbami so se morali soočiti tudi v Green Bayu, kjer zvezdnik Aaron Rodgers postaja vse bolj osamljen. Poškodba najboljšega lovilca Jordyja Nelsona je pustila svoj pečat, težave pa imajo tudi s ščitenjem Rodgersa pred nasprotnikovimi branilci. Vedno favorizirani Packersi v končnico zato vstopajo kot izzivalci proti nepričakovano favoriziranemu Washingtonu.

V glavnem mestu ZDA so lahko s potekom sezone več kot zadovoljni. Ena najbolj disfunkcionalnih franšiz v ligi je o končnici na začetku sezone upala le sanjati, in še to zgolj zaradi popolnega razpada sistema pri vseh divizijskih konkurentih. Kljub smešnemu začetku pa jim je na koncu uspelo skupaj spraviti devet zmag ob sedmih porazih. Glavni zmagovalec večne drame v prestolnici je bil glavni podajalec Kirk Cousins. Na kolidžu izvrsten igralec je bil od prihoda v NFL obsojen na vlogo zgolj druge violine za podajalcem Robertom Griffinom III. Tega niso odpravile niti slabe predstave RG III. v zadnjih letih. Še več, za mesto prvega podajalca je lani celo dobil konkurenco v tretjem igralcu Coltu McCoyu. Tako tik pred začetkom sezone ni bilo jasno, kdo od treh bo začel in ali bo isti igralec tudi sklenil sezono. Začel jo je Cousins in predvsem v sklepu sezone pokazal, da je nedvomna številka ena v svoji ekipi. Naj spomnimo, da je RG III. pred štirimi leti v svoji prvi sezoni ekipo iz Washingtona kot komet popeljal v njeno zadnjo končnico, a potem na prvi tekmi po vodstvu in manjši poškodbi zaradi lastne trme pričakovano utrpel naravnost grozljivo poškodbo kolena ter ugasnil kot utrinek.

Kdo se ne bi bal Seattla?

Ob obilici težav drugih ekip za najprepričljivejše favorite prvega tedna končnice in morda prvenstva zato sodijo lanski finalni poraženci iz Seattla. Kljub poškodbi prvega tekača Marshawna Lyncha in nato še njegove zamenjave Tomasa Rawlsa jim je predvsem na krilih z vsakim letom izjemnejšega podajalca Russlla Wilsona uspelo nadoknaditi zaostanek iz prvega dela sezone in so odlično formo ujeli ob ravno pravem trenutku za začetek končnice. Z napovedanim povratkom Lyncha bo Seattle še boljši, a jih za začetek čaka nepredvidljivo srečanje v zaledeneli Minnesoti proti vikingom. Ti bodo računali predvsem na obrambo in odličnega tekača Adriana Petersonu, ki je letos dobil nekaj pomoči tudi mladega glavnega podajalca Teddyja Bridgewaterja.

Majhna uganka pred končnico ostaja obračun med Kansasom in Houstonom. Kansas je po poraznem začetku strnil vrste in do konca nanizal kar 10 zaporednih zmag, kar je zavidljiv dosežek. Houston pa si je mesto v končnici izboril predvsem zaradi težav Indianapolisa. Ta je zaradi poškodb izgubil prvega podajalca Andrewja Lucka in v izteku sezone verjetno najzanesljivejšega rezervnega podajalca, veterana Matta Hasselbecka. Več sreče z glavnim podajalcem pa so imeli v Arizoni, saj bodo lahko letos s pomočjo zdravega Carsona Palmerja popravili žalosten vtis iz pretekle končnice.

Jasnega favorita za skupno zmago tako ni videti, navdušenci pa si lahko obetajo izredno zanimivo končnico. Ta bo do 50. superbowla na stadionu ekipe San Francisco 49ers 7. februarja (ponoči 8. februarja po našem času) nedvomno poskrbela še za nove zanimive zgodbe.