Z bolj ali manj popolno globalizacijo ameriško podjetje, ki je začelo nekje konec prejšnjega tisočletja, postaja podobno Googlu, Amazonu, Applu, Facebooku in drugim, ki so iz Kalifornije »osvojili svet«. Dandanašnji Netflixov poslovni model je povsem drugačen od začetnega in tudi tistega izpred treh, štirih let, ko je bilo podjetje iz mačjega mesta Los Gatos zgolj ponudnik pretočnih vsebin, ne pa tudi producent. Prav vstop Netflixa med ponudnike izvirnih vsebin s Hišo iz kart (lani pa še Amazona z Možem iz visokega gradu) pa je napovedal daljnosežne in globoke »strukturne« spremembe v televizijski in filmski industriji. Ta hip Netflix recimo že (so)financira naslednji film Brada Pitta ter vrsto drugih s holivudskimi režiserskimi in igralskimi zvezdniki, filmov, ki jih nemara v kinodvorane sploh ne bo ali pa bodo na ogled le v izbranih in še to ne povsod po svetu. Filmske (pred)premiere z rdečimi preprogami ne bodo povsem izginile, kajti blišč je pač sestavni del promocije, toda premiere za široko občinstvo se utegnejo počasi preseliti na velike domače zaslone.
Da ponudniki storitev, infrastrukture ali tehnologije »kar tako« postajajo producenti vsebin, resda ni nekaj novega (navsezadnje so to med prvimi počeli telekomi, tudi slovenski), toda Netflix, Amazon, Facebook & Co to delajo z dolgimi koraki in opremljeni z malodane neizčrpnimi viri kapitala. In povsem drugače, kot je to pred skoraj natančno šestnajstimi leti poskusil – in veličastno pogrnil – Aol, takrat največji ameriški ponudnik internetnega dostopa, s prevzemom medijske družbe Time Warner. In kajpak, tovrstne »strukturne spremembe« s potencialno potresno močjo niso značilne le za medijsko industrijo: malodane hkrati z Netflixovo napovedjo je, recimo, Ford zanikal vse bolj trdovratne govorice, da namerava začeti proizvodnjo avtomobilov za Google oziroma Alphabet, torej proizvodnjo emabalažne pločevine na štirih kolesih, v katero bo tehnološko podjetje vgrajevalo svoj pogon in »pamet« za vožnjo, ki ne bo potrebovala voznika. Ford (ali kateri drugi današnji ponosni proizvajalec avtomobilov) kot dobavitelj? Ne še danes, ampak…
Točno dve desetletji je tega, kar je Clayton Christensen z Josephom Bowerjem v Harvard Business Review v okviru razmišljanja o (gospodarski) rasti, ki jo poganjajo inovacije, krstil teorijo o disruptivnih (prelomnih) tehnologijah oziroma inovacijah. Članek je prerasel v knjigo Inovatorjeva dilema (Innovator’s Dilemma) s podnaslovom Ko nove tehnologije povzročijo propad velikih podjetij. Takrat, v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja, je bil eden od najočitnejših primerov »velikega« podjetja, ki se mu s prihodom novih (digitalnih) tehnologij in tekmecev, ki vedo, kaj početi z njo, izteka čas, stoletni pojem fotografske industrije – Kodak.
Silicijeva dolina in njeni apologeti so pojem disruptivne inovacije seveda na veliko (zlo)uporabljali, kajti v promociji zagonskih podjetij ni nič bolj preprostega in blagozvočnega za ušesa vlagateljev kot napoved, da bo nekaj (izdelek, program, aplikacija itd.) obrnilo veljavne poslovne modele na glavo in zagotovilo obilen donos. Christensen je tako v lanski decembrski številki omenjene revije, ob »obletnici« pojma disruptivna inovacija s sodelavcema napisal članek o tem, da vedno vendarle ne gre zanjo, in podrobno razložil, zakaj denimo aplikacija za osebne prevoze Uber ni disruptivna inovacija, čeprav je taksistom po svetu zagrenila življenje in ogrozila njihov poslovni model.
Netflixov sedanji poslovni model s produkcijo vsebin na veliko morda ni prelomen, kot Christensen pravi, da je bil njegov začetni, z naročanjem po spletu in poštno dobavo (ta je meril na potrošnike, ki so jih klasične izposojevalnice filmskih nosilcev zanemarjale), je pa, kot Uberjev ali Teslov z električnimi avtomobili, šumpeterjansko »ustvarjalno uničevalen«. Bilo bi napak podcenjevati ga zgolj kot še enega ponudnika pretočnih storitev, morda še posebej na majhnih trgih in v državah, kjer imajo kulturna (in druga) ministrstva z največ nekaj (neodločilnimi) posamezniki, ki ne trpijo za disruptivno ignoranco. Če najbrž ni več daleč dan, ko se bo Netflix (morda pa bo prvi Amazon) lotil produkcije vsebinsko lokalizirane serije v nemščini, francoščini, španščini ali portugalščini, pa si je težko predstavljati, da se je bo sam od sebe kadar koli lotil v slovenščini. No, na takšnih trgih bo učinkoval predvsem uničevalno. A to ni njegov problem.
