Po štirih dnevih napadov Islamski državi (IS) v osrednjem delu libijske obale ni uspelo osvojiti pristanišč Sidra in Las Lanouf, po katerih gre polovica vse nafte, ki jo izvozi Libija. Vojaki vlade iz Tobruka, ki obvladuje vzhodni del Libije in jo priznavajo zahodne države, so predvsem s pomočjo vojaških letal odbili napade fanatičnih mudžahidov, med katerimi je bilo vsaj 30 mrtvih. Pet velikih rezervoarjev z nafto je zagorelo.
Še v torek so iz libijske Nacionalne naftne družbe klicali na pomoč: »Pozivamo lojalne državljane Libije, da pridejo rešit, kar se rešiti da, preden bo prepozno.« Kot v Iraku in Siriji se IS poskuša polastiti naftnih polj, rafinerij, pristanišč in druge infrastrukture, torej vsega, kar bi ji lahko omogočilo, da pride do zaslužka s črnim zlatom, ki ga potrebuje za financiranje svojega »svetovnega kalifata«. Tako tudi v Libiji poskuša izkoristiti odsotnost države in državljansko vojno. Po ocenah Združenih narodov ima IS v Libiji med 2000 in 3000 bojevnikov, a po nekaterih drugih analizah je ta številka vsaj desetkrat večja. Nedavno so pripadniki IS na svojem ozemlju v Libiji odkrili skrita vojaška letala jugoslovanske in italijanske izdelave, ki jih je kupil še Moamer Gadafi.
Voda na mlin Islamski državi
Okoli 50 ljudi je včeraj umrlo, ko se je tovornjak z razstrelivom v Zlitenu, v zahodnem delu Libije, zaletel v vhod policijskega vadišča in eksplodiral. Ravno v času samomorilskega napada se je več sto kadetov zbralo ob vhodu, da bi začeli jutranjo telovadbo. Ranjene, ki jih je več kot 120, so prepeljali v bližnjo Misrato, znano mesto upora proti Gadafiju. Zahodni del Libije obvladuje vlada iz Tripolija, ki jo podpirajo islamistične milice in slovita milica iz Misrate. Od leta 2014 je vlada iz Tripolija v vojni z vlado iz Tobruka. Ker se med obema deloma Libije krepi Islamska država, ki bi od tam lahko napadala Italijo, se zlasti EU zavzema za pogajanja, ki trajajo že celo leto.
Posebni odposlanec ZN za libijska pogajanja Martin Kobler je včeraj znova pozval parlamenta v Tobruku in Tripoliju, naj v naslednjem tednu odobrita sporazum iz Maroka, ki so ga pogajalci obeh taborov podpisali decembra in predvideva vlado nacionalne enotnosti. Nemški diplomat svari, da bi vsako odlašanje koristilo Islamski državi.
Maroški sporazum bo najbrž ostal zgolj mrtva črka na papirju. Zelo lahko je namreč podpisati dokument o skupni libijski vladi, veliko težje je to uveljaviti. Naprej zato, ker ni mednarodnih sil, ki bi lahko zagotovile, da bosta oba tabora spoštovala dogovor. Milice, ki jih je več kot tisoč in so nastale leta 2011 v boju proti Gadafiju, ne bodo hotele izročiti orožja. In kako bo na primer vlada lahko zasedala v Tripoliju, kjer islamistične milice ostro nasprotujejo miru pod okriljem ZN in zahodnih sil? Poleg tega so v začetku decembra predstavniki vlad v Tripoliju in Tobruku v Tuniziji mimo ZN podpisali sporazum, ki bi lahko dobil v obeh parlamentih več podpore kot maroški sporazum. mš
