»Rojen sem za naravo in čebele. Odkar se zavedam, sem povezan z njimi. Leta 1943, pri trinajstih letih, sem že imel svoj čebelnjak, ki mi ga je naredil oče, in dvajset čebeljih družin,« se Pavlin spominja svojih čebelarskih začetkov. Je eden najuglednejših slovenskih čebelarjev in eden od zgolj štiridesetih, ki so vključeni v ekološki sistem čebelarjenja, v katerem uporaba kemije pri zatiranju čebeljega zajedalca varoje ni dovoljena, zato tudi v čebelje proizvode kemija ne more zaiti. Pravi, da bi bil zelo vesel, če bi se zaradi afere z nelegalnimi zdravili čim več slovenskih čebelarjev postopno preusmerilo v ekološko čebelarjenje. »Skušal bom spodbuditi kakšno akcijo, da bi se to zgodilo,« napoveduje.

Kakšna je razlika med konvencionalnim in ekološkim čebelarjem?

Takšna kot med Šmarno goro in Triglavom. Torej ogromna. Ekološko čebelarjenje zahteva povsem drugačen pristop do čebelje družine. V slovenskem čebelarstvu se je preveč razvila komerciala, kar pa čebel prav nič ne zanima. Pri ekoloških čebelarjih morajo biti čebele postavljene stran od industrije, vsaj kilometer od cestnih križišč in tudi stran od odlagališč odpadkov. Biti morajo na obronkih gozdov, kjer je čisto okolje. Način dela v čebelji družini je v ekološkem čebelarstvu čebelam prijazen. Z njimi je treba delati tako, da jih čebelar nič ne moti in ne razdraži, ko pride v čebelnjak.

V konvencionalnem čebelarstvu je še vedno dovoljeno maticam pristriči krila. To je enako, kot če kravi odbijemo rogove. A tako se ne dela! Naravni razvoj čebelje družine je, da čebela izroji. Takrat gre del čebel z eno matico iz panja, največkrat nekam visoko na drevo. Ko matici krila pristrižejo, pa pade na tla, ko izleti iz panja, in čebelar nima nobenih sitnosti, saj v travi zlahka pobere roj in se mu ni treba plaziti za njim. V ekološkem čebelarjenju je prepovedano maticam pristriči krila. In to je prav.

Zakaj je v Sloveniji le štirideset ekoloških čebelarjev?

Čakal sem to vprašanje. Močno sem si prizadeval, da bi nas bilo čim več, saj še med temi štiridesetimi prevladujejo taki, ki imajo bolj malo čebeljih družin. Mi jih imamo okoli sto petdeset in smo med večjimi v Sloveniji. Drugi ekološki čebelarji so bolj v miniaturi, zato nimamo veliko ekološkega medu, kar je narobe. Kar nekaj časa sem se trudil, da bi tudi čebelarska zveza dala več poudarka ekološkemu čebelarjenju. A ni bilo pretiranega interesa. Nekateri čebelarji nas celo zasmehujejo, ker čebelarimo ekološko.

Ekološki čebelarji smemo uporabljati le naravna sredstva, kot so organske kisline in eterična olja. Z njimi je mogoče uspešno zatirati varojo, zato bi jih lahko uporabljali tudi drugi čebelarji, a jih vse mine, ko jim začneš pripovedovati, kako zahtevno delo je to. Veliko lažje je dati v panj palčko in čebelar je svoje opravil. Varoja je odpadla, kaj ostane v panju, se pa tudi ve. Organske kisline zahtevajo več dela, veliko več znanja in več denarja. To pa čebelarje odvrača – na škodo čebeljih pridelkov in tistih, ki jih uživajo. Ko sem bil predsednik čebelarjev v dolenjsko-belokranjski regiji, sem dvakrat organiziral tečaj za čebelarje, ki naj bi se odločili za ekološko čebelarjenje. Več kot dvesto jih je poslušalo, a niti eden se nam ni pridružil.

Je za to kriva lenoba?

Ne bi rekel, da lenoba, kajti čebelarji so praviloma pridni ljudje, jim pa najprej pade na misel komerciala. Vsak računa samo to, koliko medu bo pridelal. Toda s čebelami se tako ne dela. V čebelarstvu naj bi veljalo pravilo, da naj prvi dobiček ne gre v mošnjiček, ampak naj se vrača v čebeljo družino. Danes je v čebelarstvu veliko preveč govorjenja, bistveno premalo pa naredimo za zdravo čebeljo družino brez kemije. Preveč je populizma, ki se v čebelarstvu ne obnese.

Čebele so bitja s posebnim sistemom življenja in nihče ga ne bo spremenil. Predvsem novodobni čebelarji zanje tudi ne naredijo, kar bi morali. Včasih so rekli: če se odločiš za čebelarja, kupi največ tri kranjiče (panje, op. p.). Samo tri kranjiče imej, čebele pridno opazuj in se z njimi uči. Danes pa nekdo, ki ima denar, kupi trideset čebeljih družin, a ne zna nič. Včasih se sam pri sebi vprašam: sem jaz sposoben voziti letalo? Tudi za čebelarja ni vsak!

Čebelarska zveza ima več kot osem tisoč članov, še približno dva tisoč je »divjih« čebelarjev. Je to preveč?

Čebele po strokovni plati niso razporejene tako, kot bi morale biti. Ponekod so na kupu, na drugem koncu jih ni. Nekatera območja so prenasičena s čebelami in tam nastajajo težave. Čebelnjak za petdeset čebeljih družin ima trikilometrski krog, v katerem čebele letijo. V tem pašnem okolišu mora biti dovolj nektarja in cvetnega prahu za toliko družin. Treba je vedeti, da ena čebelja družina v eni sezoni za lasten razvoj porabi štirideset ali celo več kilogramov cvetnega prahu. In če ga ni, čebele slabijo, se ne razvijajo, kot bi se morale. Treba je torej poskrbeti, da bodo čebele pravilno razmeščene, potem jih morda ne bi bilo preveč.

Je varoza velik problem v čebelarstvu?

Varoza je izredno velik problem in kaže, da bo ostal. Je pa mogoče veliko narediti, da čebelje družine ne propadajo. Varoza je kot vsaka druga bolezen. Če nastopi, se je je treba lotiti mirno, po pameti in se zajedalca varoje, ki povzroča to bolezen, rešiti do te mere, da ti ne nagaja preveč. Toda ni dovolj le, da jih zatiramo s kislinami, treba je spremljati tudi to, koliko jih odpade. S štetjem varoj ugotovimo, koliko jih je še ostalo v panju. Tukaj pa zelo veliko čebelarjev zaradi malomarnosti zataji.

Čebelarska zveza opozarja, da bodo čebelarji zaradi nepotrebne panike, ki je zavoljo uporabe nelegalnih zdravil zavladala med potrošniki, utrpeli veliko gospodarsko škodo. Jo bodo res?

Kje pa. Jaz ta hip ne vidim nobene gospodarske škode. Nastala bi, če bi takrat, ko v naravi krasno medi, vse potolkla toča. Čebelarji pa letos pridelek imajo, med je v embalaži in bo čakal. Naj se potrudijo in ga prodajo, najprej pa naj z analiznim dokumentom dokažejo, da je varen.

Zakaj ekološki čebelarji te afere ne izkoristite sebi v prid in porabnikov ne pozovete, naj uživajo ekološki med, ker ne vsebuje ostankov kemikalij?

Kar precej je ozaveščenih ljudi, ki vedo za nas. Imamo veliko strank, ki hodijo samo k nam. Pričakujem, da bodo prišli še nekateri novi, vabili in prosili jih pa ne bomo, ker ne maram nikomur odžirati kruha. Prizadevali si bomo čim več čebelarjev vključiti v ekološki sistem, a tega ne bo mogoče doseči čez noč. Kar nekaj križevega pota bodo morali prej prehoditi in se o marsičem poučiti.

Čebelarska zveza je zadnja leta naredila velik korak pri promociji slovenskega medu. Na ta račun so se cene popravile, poraba medu se je zelo povečala. Zdaj je prišla ta katastrofa, ko je zaradi nekaterih lumpov madež padel na vse čebelarje. Ta packa bo po mojem mnenju ostala nekaj let in jo bo nekako treba očistiti. Toda o tem naj razmišljajo tisti, ki so stvar zapacali. Ekološkim čebelarjem si s tem ni treba beliti glave, ker nismo čisto nič krivi. Še nekaj je: če se v panju uporablja kemično zdravilo, to tudi na čebelo ne vpliva dobro, zato naša kranjica ni več takšna, kot bi morala biti. Tisti, ki so uporabljali kemijo, bi morali zdaj očistiti tudi notranjost panjev in zamenjati satje. Vse, kar je v panjih, je namreč onesnaženo.

Inšpektorji so v satju nekaterih čebelarjev, ki so uporabljali Debevčeve palčke, našli prepovedano kemikalijo klorfenvinfos. Nekateri politiki in čebelarji trdijo, da kemikalije iz satja ne prehajajo v med. Res ne?

Kako lahko govorijo kaj takega! Če je kemija v satju in to satje damo v med, preide kemija tudi v med, torej je v vsakem primeru okuženo oboje.

Kaj je z medom iz tujine, ki je naprodaj v trgovinah? Mu zaupate?

Nikakor. Dober, kakovosten med brez kakršnih koli ostankov ne more biti poceni. Zato medu, ki je poceni, ne bi vzel niti zastonj.

Če se bova čez leto dni spet pogovarjala, pričakujete, da bo takrat namesto sedanjih štirideset vsaj štiri tisoč ekoloških čebelarjev?

Močno dvomim. Če se bo to zgodilo, pa vas bom povabil na belokranjsko pečenko.