Vendar velja biti previden. Ge za še marsikaj drugega. Vera je nedvomno eno od orodij bližnjevzhodnih političnih spopadov. Ne gre pa pozabiti, da gre za politične spopade med državami in njihovimi režimi. Na Bližnjem vzhodu obstajata samo dve veliki pravi islamski državi. Prva je Kraljevina Saudova Arabija, druga je Islamska republika Iran.

Savdska Arabija je absolutna monarhija s sunitskim klerom, ki nadzoruje javno življenje države. Javno in zasebno obvladuje institucionalizirana religija, ki ji monarhija omogoča ekskluzivno svobodo delovanja, religija pa kraljevi rodbini daje legitimnost od Boga dane oblasti. Iran je republika, kjer državljani volijo parlament in predsednika, vendar je nad njimi revolucionarna oblast šiitskega klera, ki odobri kandidate in živi s politiko republike v podobni simbiozi kot savdskoarabski kleriki z monarhijo. Religija je državna ideologija, ki ohranja oblast v obojestransko korist. Če država izgubi versko vojno, se sesuje posvetna oblast.

V Savdski Arabiji so ta teden množično obglavili 47 zapornikov. Najslavnejši med njimi je bil šiitski šejk Nimr. Iz obskurnosti podeželskega pridigarja ga je na površino potisnila arabska pomlad. Nastopil je kot zaveznik šiitov v sosednjem Bahrajnu, ki so se uprli svoji kraljevi družini in zahtevali demokratične politične pravice. To je bila politična likvidacija nasprotnika, ki je podprl demonstrante. Šiiti monarhijam vedno predstavljajo nevarnost upora, ki ga lahko izrabi Iran. Savdski kralj je hitro skočil na pomoč bahrajnskemu sosedu in je nad demonstrante poslal tankovsko brigado, šejka Nimra pa obsodil na smrt. Arabska pomlad se je končala kot past. Odrezala je glavo vsem, ki so jo dvignili proti posvetnim in verskim oblastem.

V Iranu je šejk Nimr dobil status mučenika. Iransko versko vodstvo je obglavljenje razglasilo za zločin in pozvalo na proteste pred savdskoarabskim veleposlaništvom v Teheranu in konzulatom v svetem mestu Mašad. Dobili so morda več, kot so pričakovali. Veleposlaništvo so požgali, pasivna policija pa se je odzvala šele, ko so stvari že ušle iz rok. Savdska Arabija je prekinila diplomatske odnose in organizirala bojkot arabskih držav ravno v času, ko so Iran in Združene države previdno obnovili stike. Medtem ko je Iran ulico pred požganim veleposlaništvom v Teheranu poimenoval po šejku Nimru, je Savdska Arabija v Jemnu prekinila premirje med svojimi enotami in milicami, ki uživajo iransko podporo. V Siriji in Iraku so začeli napovedovati še okrutnejše represalije med milicami nasprotnih ločin.

Med Iranom in Savdsko Arabijo pa ne poteka samo posredna konfesionalna vojna med dvema strujama muslimanske vere. To je toliko konfesionalna vojna, kot je bila vojna med Hrvaško in Srbijo verska vojna med katoliki in pravoslavci. Oboji so mahali s križi, vendar je vera v konfliktu delovala kot politična ideologija razlikovanja in mobilizacije. Vojna ni potekala za pravo vero, ampak za prilaščanje ozemlja, nadzor nad surovinami in vzpostavitev političnega monopola nad regijo.

Savdska Arabija in Iran se čez posrednike že vsaj od iraško-iranske vojne iz osemdesetih let čez borita za politično in gospodarsko prevlado v Perzijskem zalivu. Sirija je bila takrat edina zaveznica Irana, Savdska Arabija pa je plačevala orožarske račune Sadama Huseina. Sadam ni hotel Irana, ampak naftne vrelce na meji in na otoku Karg. Končalo se je z milijonom mrtvih, nespremenjenimi mejami in globokimi resentimenti.

Ostalo je tudi vprašanje, katera velika muslimanska država bo vodilna sila v regiji. V Iraku in Siriji so se ambicije sesule v prah, Turčija je ujeta v mreže lastnih političnih protislovij in se vrti v krogu. Ostala sta Iran in Savdska Arabija. To ni svetovna vojna, vendar imata skupaj nekaj več kot sto milijonov prebivalcev. V regiji, kjer so največja nahajališča nafte na svetu, bi bilo dobro, če bi iz Evrope in Amerike namesto z bencinom ta konflikt občasno polili z vodo. Drugače bodeča žica ne bo pomagala. Treba bo graditi visoke zidove.