V razgretem ozračju, ko evropske države druga za drugo ukinjajo schengen, ko se nemška politika odprtih rok do beguncev razkraja in ko grozi, da bo na Bližnjem vzhodu izbruhnil nov konflikt in bo posledično na vstop v Evropo čakalo še več beguncev, je bilo tovrstno kolektivno obsojanje pričakovati. Prav tako, da bodo politiki nasilje izkoristili za nabiranje političnih točk. Brez dvoma lahko napovemo, da bodo javnomnenjske raziskave v prihodnjih tednih in mesecih pokazale, da se je naklonjenost strankam, ki podpirajo omejevanje priseljevanja, povečala.
A problem tiči nekje drugje. Živimo v družbi, v kateri je politično nekorektno s prstom pokazati na neenakopravno obravnavo žensk v določeni kulturi, kjer (samo)cenzuro opravičuje domnevna politična korektnost, kjer se v imenu pravic manjšin celo prikraja dejstva, in v družbi, kjer kölnska županja Henriette Reker, nedavno sama zabodena z nožem, žrtvam množičnega spolnega nasilja svetuje, kako naj ravnajo, da ne bodo postale žrtve. Med drugim nam ženskam svetuje, naj do tujcev ohranjamo razdaljo za dolžino roke. Gospe županji se ni zareklo, kot je marsikdo upal.
In živimo v družbi, kjer je v imenu tolerantnosti in nediskriminacije mogoče podvomiti o izpovedih zdaj že več kot sto žrtev, da so jih nadlegovali moški severnoafriškega in arabskega videza. Ni pa politično korektno kot resne jemati (in nanje tudi argumentirano odgovoriti) strahove dela evropskega prebivalstva, da integracija migrantov ne poteka najuspešneje. Navsezadnje je nemška kanclerka Angela Merkel pred leti sama dejala, da je »multikulti« projekt propadel. V družbi, ki se ni sposobna soočiti s tovrstnimi kompleksnimi vprašanji in ki tovrstne strahove odpravi zgolj z eno besedo – ksenofobija, najkrajšo potegnejo prav tisti, v imenu katerih (samo)cenzura poteka. Begunci, ženske, istospolno usmerjeni, verniki itd.
Dejstva so naslednja. Po zadnji obsežni statistični analizi kriminalitete v Nemčiji begunci in migranti niso nič bolj nagnjeni h kaznivim dejanjem kot domačini. Begunski val tudi ni povzročil nadproporcionalnega povečanja splošne kriminalitete. Se je pa skokovito povečalo število napadov na begunske nastanitvene centre, torej proti beguncem. Policija je lani v primerjavi z letom prej zabeležila štirikrat več tovrstnih napadov.
A ta statistika, ki sicer jasno priča o drugačni smeri nasilja, kot pa ga bržčas »zaznavajo« nasprotniki migracij, ne more služiti za relativizacijo kölnskega nasilja. Tako kot je v celoti nesprejemljivo žrtvam pripisovati kakršno koli soodgovornost, kot je brez dvoma to storila županja na škodo še vedno trajajočega boja za enakopravnost žensk, in kot je v celoti nesprejemljivo odgovornost kolektivizirati s kazanjem s prstom na begunce, je v celoti nesprejemljivo zatiskati si oči pred, kot vse kaže, organiziranim nasiljem skupine moških z določenim kulturnim in etničnim izvorom nad ženskami. Brez upoštevanja vseh dejstev tovrstnega nasilja v prihodnje ne bo mogoče preprečevati. Še manj pomiriti razgrete strasti in strahove.
