Precepljenost otrok proti nalezljivim boleznim počasi upada

Zakaj starši nasprotujejo cepljenju

»Razlogov, zakaj starši ne cepijo otrok, je več,» iz izkušenj govori Margareta Seher Zupančič, pediatrinja in predsednica Združenja za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu. »V generaciji mojih staršev je v vsaki družini kdo umrl zaradi davice, današnja generacija staršev pa nima več takih izkušenj. Prevladuje prepričanje, da pri nas nalezljive bolezni ne ogrožajo več, če pa bo njihov otrok zbolel, ga bo medicina čudežno rešila. Ti starši se tudi sebično zanašajo na to, da so drugi otroci cepljeni in njihov otrok ne bo zbolel.«

Še najmanj je po njenih opažanjih staršev, ki verjamejo, da so cepiva škodljiva. »Ta skupina je majhna, a zelo močna. Z navajanjem raznih raziskav strašijo starše pred cepljenjem in ponujajo razne alternative. Očitno lahko v naši družbi vsakdo širi neresnice in za to ne odgovarja.« Zanimivo pa je, nadaljuje, da prav ti starši otroke, ko jih na primer pošljejo na šolanje ali bivanje v ZDA, takoj cepijo proti vsem nalezljivim boleznim, saj se tam necepljeni otroci ne morejo vpisati v šolo ali obiskati poletnega tabora.

Srednjo skupino sestavljajo zmedeni starši, ki jih gloda črv dvoma: kaj pa če je le nekaj na tem? »Ti starši so dejanske žrtve kampanje proti cepljenju. Pri njih lahko nekaj naredimo, a to pomeni veliko dodatno obremenitev za pediatre.«

Sedanja ureditev ne deluje

Po sedanji zakonodaji je obvezno cepljenje proti nekaterim boleznim mogoče opustiti le iz zdravstvenih razlogov. Tudi globe staršem, ki otrok ne želijo cepiti, stanja ne izboljšujejo. »Upadanje precepljenosti kaže, da ta ureditev ni funkcionalna,« je jasno Mojci Gobec, vodji direktorata za javno zdravje pri ministrstvu za zdravje. Na ministrstvu, kjer pripravljajo nov zakon o cepljenju, so tako pred težko nalogo, kako to področje na novo urediti.

Del stroke zagovarja, da bi morali ohraniti obveznost cepljenja. »Nedavno smo na kliniki zdravili bolnika z malarijo. Povedal je, da zaščite proti malariji ni vzel zaradi dvoma: če bi bila res učinkovita, bi bila obvezna, je bil njegov argument,« je povedal Marko Pokorn s Klinike za vročinska stanja in nalezljive bolezni UKC Ljubljana. »Ali smo res tako zrela družba kot Nizozemska, kjer se proti gripi cepi 75 odstotkov starostnikov, pri nas pa le trije odstotki, čeprav je to cepljenje tudi tam priporočeno,« se sprašuje infektolog. Boji se, da bi bil dovolj velik motivacijski dogodek, da bi naši starši znova začeli cepiti otroke, le, če bi jih nekaj umrlo zaradi nalezljivih bolezni.

Tudi Zupančičevi je jasno, da globe problema upadanja precepljenosti ne bodo rešile. »Cepljenje ni problem pediatrov in bi se s starši, ki zavračajo cepljenje, morali ukvarjati na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Premalo se govori, da je cepljenje pravica otrok, in starši, ki otroka ne cepijo, kršijo to pravico,« je prepričana. In še, da država že 20 let zamuja z izobraževanjem o nalezljivih boleznih. Občasne kampanje niso dovolj, ampak bi ta tema morala biti del izobraževanja od vrtca dalje. Še posebno pozornost bi morali posvetiti izobraževanju bodočih zdravstvenih delavcev. Meni, da posamezniki, ki zavračajo cepljenje, ne bi smeli delati v zdravstvu, saj ne zaupajo svoji stroki. Po njenem mnenju bi cepljenje otrok moralo biti obvezno. S tem bi vplivali na dvomečo skupino staršev, starši, ki ne želijo cepiti otrok, pa bi morali materialno odgovarjati za posledice obolevnosti svojega in drugih otrok, ki bi se okužili od njega, predlaga možne rešitve problema upada precepljenosti. Najti bi morali tudi nove mehanizme glede cepljenja in vključitve otrok v šolo in druge skupinske aktivnosti.

Ugovor vesti za pediatre?

Predlaga tudi vzpostavitev mehanizma ugovora vesti za pediatre, ki ne želijo sprejemati necepljenih otrok. »Kdo je kriv, če se otrok okuži pri obisku pediatra in ima zaradi tega posledice in morebiti celo umre: pediater, država, ki je to dovolila, starši, ki otroka, od katerega se je prvi nalezel bolezni, niso cepili?« Država bi po njenem mnenju morala tudi vzpostaviti informacijski sistem, ki bi omogočil takojšnji vpogled v precepljenost za določene bolezni in bi tako ob izbruhu nalezljive bolezni lažje omejili njeno širjenje.

Po drugi strani je jasno, da zapovedovanje celjenja ne deluje več. »Cepljenje je danes obvezno v nekdanjih socialističnih državah Vzhodne Evrope, kamor sodi tudi Slovenija, in praviloma neobvezno v državah Zahodne Evrope. To ne pomeni, da je precepljenost v teh državah nizka; ponekod so rezultati odlični, saj je to značilnost družbe, kjer se ljudje zavedajo, da morajo sami poskrbeti za svoje zdravje,« meni prof. dr. Bojana Beovič, infektologinja na Kliniki za vročinska stanja in nalezljive bolezni UKC Ljubljana, kjer v zadnjih letih opažajo upad precepljenosti proti gripi, pnevmokokim okužbam, tudi precepljenost proti ošpicam se je že znižala pod mejo, ko delež cepljenih še zagotavlja zaščito za necepljene.

Zdravstveni delavci se ne cepijo radi

Posebno bode v oči slaba precepljenost zdravstvenih delavcev, predvsem proti gripi. Pri motiviranju ljudi za cepljenje je pomemben tudi lasten zgled, je prepričana Zupančičeva. Številke žal govorijo drugače. Za cepljenje proti gripi se odloči približno enak delež zdravstvenih delavcev kot v skupinah ljudi z večjim tveganjem za okužbo, kot so starostniki in kronični bolniki, torej premalo, ugotavlja Zoran Simonović, epidemiolog z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. »Zdravstveni delavci bi se morali cepiti ne le za lastno zaščito, ampak tudi da preprečijo možnost okužbe na bolnike,« pojasnjuje.

Kljub temu so se v UKC Ljubljana, ko so jeseni naložili zaposlenim, da se morajo cepiti, soočili s hudim odporom. Bi bilo drugače, če bi precepljenost zdravstvenega osebja postala eden od kazalnikov kakovosti zdravstvene institucije? Poteka prenova teh kazalnikov in zagotovo bo razprava tudi o tem, ali se lahko uvede tak kazalnik, razmišlja prof. Beovič.