Priljubljenost sankanja je bilo v kriznih podnebnih časih mogoče opaziti takoj po prvi snežni pošiljki v novem letu, ko so otroci in starši zasedli vse vzpetine sredi mest, v parkih in ob gozdnih robovih. »Najlepše pa se je sankati sam,« pravi Rok Teul, Jezerjan, ki se že več kot deset let ukvarja s prirejanjem sankaških dogodkov in skrbi za portal www.sankanje.info.
Snega je še premalo
»Organizirano sankanje je zelo priljubljeno, podnevi prihajajo predvsem družine, ponoči odrasli in skupine, ki iščejo razgibano zabavo,« pravi Teul. Kljub konkretnemu sneženju še ne obratuje nobeno od urejenih naravnih sankališč v Sloveniji. Snega je še premalo oziroma je preveč prhek, za resno sankaško turo se mora uležati, predelati, da ga lahko steptajo, naredijo obvezni snežni rob, in da ostane tudi na strmih delih prog.
Na Veliki planini zagotavljajo, da bodo, ko ga bo zapadlo dovolj, odprli progo za nočno sankanje, sankači pa se bodo lahko vozili z obnovljeno sedežnico Šimnovec. Pred leti priljubljeno nočno sankanje po progi z Vogarja je zaradi suhega vremena bolj ali manj zamrlo, organizatorji raje ponujajo rekreativne tekme s pležuhi na 400-metrski progi smučišča Sorica. Na različnih točkah okoli Bohinja prirejajo tudi snežni rafting. »Uživaška vožnja v večernih urah po hribu navzdol ob soju bakel, z raftom, v katerem sta dve ali tri osebe, je prava avantura,« pravijo.
Organizatorji sankanja sicer ponujajo različne aranžmaje, nekje vas peljejo do vrha proge, drugje vam posodijo le sani, nekje vas pogostijo s čajem, drugje s klobaso. Od tega je odvisna cena storitve, ki se najpogosteje ustavi pri dvajsetih evrih za dva ali tri spuste.
Na sanke po službi
Na Jezerskem deluje dvestometrski družinski poligon za sankanje in spuščanje s tubami (posebnimi zračnicami). Okoli Bovca je več ponudnikov, nočno sankanje je priljubljeno v Kranjski Gori, za konec tedna ga prirejajo na Krvavcu, sankati se je mogoče tudi na Pohorju in na Rogli, v Selški dolini, na Ljubelju, med najlepšimi je sankanje z Mangarta. Teul priporoča spust po naši najdaljši, 6,5-kilometrski progi od Valvasorjevega doma do Žirovnice, vendar se boste morali na izhodišče povzpeti sami.
Na Jezerskem prirejajo sankanje tudi kot motivacijski dogodek za zaposlene. »Podjetja imajo to rada, ker je cenovno ugodno, ad hoc se odločijo, pridejo po končanem delovniku in se zabavajo do poznega večera,« pravi Teul in doda, da je vse, kar se pri nas dogaja, v primerjavi s sankaško ponudbo kot samostojnim zimskim turističnim produktom v Avstriji in italijanskih Dolomitih, zelo skromno.
Užitek s pravimi
V množičnih športnih trgovinah kar kipi od ponudbe plastičnih krožnikov, bobov in sani za prgišče evrov. Takšne naprave so sicer še sprejemljive za mestne vzpetine, pravo uživanje pa se začne z zanesljivimi, preprosto vodljivimi in trpežnimi sanmi. V Sloveniji imamo štiri, pet odličnih izdelovalcev sani, cene otroških so okoli 50 evrov, tistih za odrasle pa od 100 do 150 evrov. Eden od izdelovalcev, Matjaž Rožič iz Podljubelja, pravi, da ljudje poznajo razliko med slabimi in dobrimi sankami. »Ko kupujejo prve, jih sicer prepričujem, po druge pa pridejo sami.« Za tiste »trgovinske« pa Rožič pravi, da z dveh metrov vidi, na katero stran vlečejo.
Kaj torej določa dobre sani? Sprednji del lesenega ogrodja ni fiksen, zato so sani lažje vodljive. Ogrodje je lepljeno iz več plasti lesa, zato so sani veliko trpežnejše. Sedežni del je iz nepremočljivega blaga ali platna, s tem se izboljša težišče, tresljaji pa se ne prenašajo neposredno na hrbtenico. To preprečujejo tudi gumijasti blažilci med nosilnimi stebrički in smučkama sani. Stik jeklene tirnice s snežno podlago je pri kakovostnih saneh pod kotom 15–20 stopinj, zaradi česar sani »sedijo« na notranjem robu, to pa omogoča tudi višjo hitrost. Če si jo želite in obvladate. Potem pa vas bodo verjetno že zamikale sani za 300 evrov in več.
