Pri pregonu diplomiranega pravnika Luke Vlaovića zaradi krutega napada na partnerja svoje nesojene ljubezni je veliko napako naredilo ne le tožilstvo, ampak tudi sodišče. Vrhovni sodniki so med reševanjem zahteve za varstvo zakonitosti ugotovili, da okrožna sodnica ne bi smela sprejeti Vlaovićevega priznanja poskusa uboja, saj je bilo jasno, da je zagrešil hujše kaznivo dejanje poskusa umora na zahrbten način.
A zdaj je že prepozno, vrhovno sodišče namreč ne more več spremeniti sodbe v Vlaovićevo škodo. Ostaja mu torej zelo mila kazen – štiri leta zapora, od katerih je več kot leto že odslužil v hišnem priporu. Po besedah zagovornice Kati Mininčič je od novembra predlani na Dobu. Ko je prestal polovico kazni, je zaprosil za predčasni odpust, a mu niso ugodili. Drugo priložnost bo imel po dveh tretjinah prestane kazni. Če bi bil obsojen zaradi poskusa umora, bi dobil najmanj 15 let, če bi, hipotetično, našli kup olajševalnih okoliščin, morda kako leto manj.
Sedemindvajsetletni Luka je sin zdravnika Miodraga Vlaovića, ki se je decembra 2013 ujel v korupcijsko afero v zdravstvu, poimenovano »zlate palice«. Na sodišču je povedal, da pripravlja doktorat, tudi sicer je bilo največ govora o njegovih šolskih uspehih. Oktobra 2013 je s 14-centimetrskim nožem od zadaj zabodel asistenta farmacevtske fakultete Roka Š. Napad je pripravljal ves mesec.
Po elektronsko pošto (ustvaril si je lažni elektronski naslov) je z žrtvijo navezal stik, predstavljal se je kot študentka farmacije. Tako je izvedel, kdaj Rok Š. odhaja iz službe, in v bližini našel zapuščeno garažo. Usodnega dne je vanjo parkiral svoj avto, si povil roko in žrtev prepričal, da mu je pomagala pri nošenju gradbenega materiala iz vozila. A ko se je Rok Š. pri tem sklonil, ga je Vlaović zabodel. Ko se je pognal v beg, je tekel za njim, dokler Roku Š. ni priskočil na pomoč naključni mimoidoči. Če reševalci ne bi prišli izjemno hitro, Rok Š. napada ne bi preživel, saj je izgubil skoraj polovico krvi v obtoku. Sin zdravnika Miodraga Vlaovića, ki se je decembra 2013 ujel v korupcijsko afero v zdravstvu, poimenovano »zlate palice«, je po napadu avto odpeljal v avtopralnico, nato pa ga je dal v komisijsko prodajo. Vse to, da bi zabrisal sledi.
Čeprav so vse okoliščine nedvomno nakazovale, da je šlo za premišljen poskus umora, ga je tožilstvo obtožilo poskusa uboja. Za primer priznanja krivde je tožilka Katjuša Čeferin na sodišču zahtevala štiri leta zapora in Vlaović se je strinjal. Sodnica Katarina Turk Lukan je priznanje sprejela in ga obsodila na štiri leta (na več ga v takšnem primeru ne sme), kar je pozneje potrdilo tudi višje sodišče. Za Vlaovića se je tako zgodba (presenetljivo ugodno) končala, ne pa tudi za vse druge vpletene. Glede na to, da je bilo tudi laiku lahko jasno, da je obtoženega tožilstvo obravnavalo čisto preveč v rokavicah, je generalni državni tožilec Zvonko Fišer odredil nadzor. Rezultat: vsi štirje v ta primer vpleteni tožilci, Čeferinova, Zoran Milanovič, Dragica Abrahamsberg in Alenka Jesenko, so naredili strokovne napake pri presoji kaznivega dejanja. In tudi v primeru, da bi bila tožba za poskus uboja pravilna, so za priznanje predlagali prenizko kazen, je bilo ugotovljeno v nadzoru.
Zavrniti priznanje in opraviti sojenje
A zdaj je jasno, da je napako naredilo tudi sodišče. Potem ko je vrhovni državni tožilec Boris Ostruh vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, je vrhovno sodišče prav tako ugotovilo, da je šlo za poskus umora na zahrbten način. Pa tudi, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, čeprav je priznal eno kaznivo dejanje, presoditi, ali ne gre morda za kakšno drugo. Če je ugotovilo, da je tako, priznanja ne bi smelo sprejeti, ampak opraviti glavno obravnavo. Ker pa sta tako okrožna sodnica kot tudi senat višjega sodišča poskus uboja sprejela, sta po oceni vrhovnega sodišča zagrešila bistveno kršitev postopka. A ta odločitev je bolj pomembna za nadaljnjo sodno prakso kot za Vlaovića, saj vrhovni sodniki ne morejo odločiti v njegovo škodo.
Ko smo že pred časom preverjali, kako bodo ugotovitve vplivale na vpletene tožilce, smo dobili odgovor, da bo poročilo o nepravilnostih romalo v njihove osebne spise in tako vplivalo na redno oceno njihovega dela. A Čeferinova je še vedno namestnica vodje ljubljanskega tožilstva, Turk-Lukanova pa se prav te dni pridružuje vrstam višjih sodnikov. Resnici na ljubo je bilo o napredovanju odločeno že pred sodbo vrhovnega sodišča.
Mojca Furlan - Rus
