Vlada je sprejela znotrajcerkveno razlago, da bi duhovnik versko storitev opravil v vsakem primeru, zanjo pa ne dobi »plačila«, temveč prostovoljni dar vernika. Da dar ni brezpogojno dar, je ni zmotilo. Prispevek za mašo namreč po priporočilu SŠK znaša 17 evrov, za pogreb 29 evrov... Tu so še birmanske štolnine, pa zvonjenje, krsti, poroke. Verniki vse to plačujejo na roke in brez potrdila. Legitimno vprašanje je torej, ali ni država z davčnim razlikovanjem znova dokazala, da so cerkveni privilegiji dejstvo, pred katerim poklekne vsaka vlada. Odgovor na to vprašanje ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled, seveda pa ni dvoma, da podmizni kompromisi dolgoročno niso dobra rešitev.
Po eni strani drži, da je celo Rimu mrzko zaračunavanje zakramentov, kaj šele, da bi se zavzemal za davčne privilegije lokalnih cerkva. Decembra 2014 se je sam papež Frančišek razhudil zaradi nesprejemljive cerkvene prakse. »Računati ljudem za krst, blagoslov ali mašo je greh,« je dejal in se zgrozil nad ceniki za cerkvene storitve, zaradi katerih se ljudje »upravičeno« škandalizirajo. »Verniki duhovnikom ne bi smeli odpustiti dveh stvari,« je še pribil, »tega, da so mahnjeni na denar, in slabega ravnanja z ljudmi.«
Težava je v tem, da bi slovenskim duhovnikom, ko gre za zaračunavanje verskih storitev, težko naprtili, da so mahnjeni na denar. Ne le zato, ker so priporočeni zneski skromni, temveč predvsem zato, ker so neobdavčeni prispevki za maše, ki se jih lahko mesečno nateče do 500 evrov, njihov glavni vir dohodka. Denar iz pušice gre namreč uradno za obnovo cerkva. Država duhovnikom plača le približno polovico prispevkov za socialno varnost: povprečni znesek na zavarovanca znaša skromnih 162 evrov. Blizu 250.000 evrov na leto se nateče še sredstev od dohodnine, ki jo davkoplačevalci namenijo RKC, za vsa druga sredstva pa cerkvene pravne osebe kandidirajo na razpisih. Poveden je podatek, da država za obnovo in vzdrževanje cerkvenih kulturnih spomenikov v povprečju namenja le petino denarja za te namene, čeprav je 80 odstotkov vseh kulturnih spomenikov cerkvenih. Država očitno spoštuje »tradicijo«, da župljani za to sami zbirajo denar...
Da Cerkev ni privilegirana, ko gre za državne finance, pokažejo tudi primerjave z drugimi državami. Slovenija nameni 0,8 evra na člana RKC. To je 200-krat manj kot v Nemčiji, 85-krat manj kot v Avstriji in 12-krat manj kot na Hrvaškem, kažejo nekateri izračuni. Če bi država sklenila, da morajo biti verske storitve obdavčene enako kot vse druge, kar je, kot rečeno, edina čista rešitev, bi se morala prav kmalu soočiti z zahtevami po »ureditvi gmotnega stanja v Cerkvi«. To pa ta hip ne ustreza ne državi ne Cerkvi. Prvi zato ne, ker nima ne volje ne energije za neizbežne ideološke razprave, ki bi spremljale pogajanja o »ustreznejšem« sofinanciranju, drugi pa zato ne, ker bi v tem primeru morala dovoliti vpogled v vse svoje posle in dejavnosti, ne le tiste, ki zadevajo pogrebe, krste, poroke. Do tega pa Cerkvi očitno ni. Škofije so svoja poslovna poročila objavile samo petkrat...
