Oljke slovijo po tem, da dosežejo visoko starost. Najstarejše oljke na svetu so stare nekaj tisoč let, denimo drevo iz vasi Ano Vuves na Kreti ali oljke iz libanonskega mesta Bechealeh. Pri nas nimamo tako starodavnih dreves, jih je pa v našem sosedstvu nekaj spoštljive starosti. Denimo v črnogorskem Baru naj bi bila oljka, stara 2000 let, na Brionih pa raste oljka, stara 1600 let. Prav tako ni veliko dreves na svetu, ki bi jih presajali tako pogosto kot oljke. Neredko lahko vidite, da kakšna stara oljka, ki šteje sto ali več let, stoji na prostoru, za katerega veste, da ni njeno originalno rastišče. Recimo pred novozgrajeno vilo ali v mestnem parku pred županovo palačo.
Po simbolni vlogi še prestižna
Oljke imajo že od davnih časov simbolno vlogo. Toda sedaj so dobile še prestižno. Bogataši z vsega sveta si želijo na svojih vrtovih starodavne oljke. Pa naj bo to na severu Evrope, v ZDA ali bogatih zalivskih državah. Denimo bogati Italijani s severa države si zelo radi na svojem milanskem vrtu posadijo starodavno oljko iz južne Puglie. Problem je, da najstarejša drevesa rastejo le v mediteranskih deželah. Med njimi so za trgovino s stoletnimi, kaj stoletnimi, tisočletnimi oljkami najbolj dovzetne Španija, Grčija in Palestina. Najstarejše oljke na mednarodnem trgu dosežejo ceno do 40.000 evrov, denimo stoletne pa izvažajo največkrat v Nemčijo, kjer so naprodaj po okoli 1500 evrov. Več kot privlačno za obubožane španske kmete. Toda trg starih oljk je vse prej kot pozitiven. Veliko oljk med prevozom na drug konec sveta odmre. Tiste, ki preživijo, pa ne bodo rasle še naslednjih tisoč let, temveč morebiti še sto. Stres transporta je pač naporen tudi za trdožive oljke. Poleg tega pa preseljene v severne dežele lahko preživijo le rahlo zimo, temperature pod pet stopinj pod ničlo pa ne le, da uničijo pridelek, temveč lahko ugonobijo drevo.
V Italiji in Franciji prepoved, v Španiji peticija
A kljub temu so stare oljke še vedno priljubljene. V Andaluziji, kjer je največ oljčnih nasadov v Španiji, je po navedbah španskega dnevnika El Pais vse manj stoletnih oljk. Kmetje so jih prodali tudi zato, ker je bil še pred nekaj leti trend, da je treba oljčnike pomladiti, stara drevesa pa posekati. Pred leti so stare oljke iz oljčnih nasadov ponoči kradli z bagri, sedaj je trgovina legalna. Kar pa vseeno v sredozemski pokrajini pušča sledi. Zato so v Španiji napisali peticijo, s katero bi radi dosegli zakonsko prepoved izvoza starodavnih španskih oljk. Do sedaj so zbrali 140.000 podpisov. Bojijo se namreč, da se bo z oljkami zgodilo enako, kot se je pred tem z rimskimi izkopaninami – kos za kosom so jih razprodali zbiralcem.
Še huje je, da imata tako Francija kot Italija že zakonsko omejitev preprodaje starih oljčnih dreves, torej so na trgu bolj ali manj le še španska, palestinska in grška drevesa. Zaščitniki okolja si prizadevajo, da bi imele španske oljke enak status pri izvozu kot umetnine ali starine, se pravi, da bi bile tiste najvrednejše zaščitene. Za to pa bi jih morala Evropska unija priznati kot naravno dediščino. Tako pa so zaščitene le v Valencii, ki je pred desetimi leti sprejela odlok, da je prepovedano izkopavanje oljk, ki so starejše od 350 let. So pa zato odprli muzej, kjer je na ogled 900 starodavnih oljk, nekatere med njimi so stare po tisoč let. Za dodatno ponudbo poskrbi oljčno olje teh oljk, ki ga prodajajo po 250 evrov za liter.
