Glasbeno-scenska izvedba otroške opere Brundibar je ideja Glasbene matice, z njo pa se z majhno zamudo poklanjajo lanski 70-letnici spomina na drugo svetovno vojno. Sedemindvajsetega januarja beležimo tudi svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.
Prekinjeno otroštvo
»Prepričala me je knjiga 110 let modrosti Alice Herz Sommer, življenjepis koncertne pianistke češko-judovskega rodu, ki je v taborišču Terezin spremljala priprave in izvedbe te opere,« je dejala Lucija Pavlovič iz Glasbene matice. »Tudi njen tedaj šestletni sin Rafi je nastopal v tej operi in je bil eden redkih, ki je preživel. Od 15.000 judovskih otrok, ki so jih prignali tja ter poslali potem naprej v Auschwitz in druga taborišča, jih je preživelo komaj 93.«
Opero so prvič izvedli v judovski sirotišnici v Pragi, neposredno po prvi izvedbi pa so Nemci vse otroke in njihove profesorje, tudi skladatelja in libretista Hansa Kráso, pregnali v tranzicijsko taborišče Terezin; tam so otroke ponovno zaposlili z opero. Skladatelj je zbral glasbenike, ki so bili tisti hip v taborišču, in napisal priredbo za manj inštrumentov, tako da obstajata dve različici opere, praška in terezinska. Pri nas bomo videli praško, originalno s 13 inštrumenti.
Kar 55-krat so opero nato uprizorili v taborišču, najprej naskrivaj, pozneje pa so jo nacisti uporabili za svojo propagando. »Četudi je šlo za prehodno taborišče, Terezin nikakor ni bil nedolžno mesto; le navzven je bilo videti kot pribežališče za Jude, kjer naj bi v miru dočakali konec vojne,« je pojasnila režiserka Nana Milčinski. Obstajajo celo posnetki te opere iz taborišča, dostopni tudi na spletnem portalu Youtube; del njih bo prikazan kot scenski element predstave.
Predstava je namenjena otrokom, vendar jim režiserka konteksta druge svetovne vojne ni želela prikriti. Ni se sicer odločila za realistično psihološko gledališče, temveč bolj za nadrealistično, vseeno pa bodo del scene videoprojekcije z dokumentarnimi posnetki druge svetovne vojne. Vizualna podoba je delo Jara Ješeta. Režiserka je v koncept vpletla tudi Badioujevo razmišljanje o filozofiji nacizma ter dodala pogovor otrok o nesmislih vojne: »Četudi najmlajši gledalci ne bodo vsega razumeli, upam in si želim, da bo ta predstava v njih vzbudila mnogo vprašanj, ki jih bodo potem zastavljali drugim, odraslim.«
Zanimanje za otroške opere
Pred leti so opero Brundibar pri nas že izvedli v okviru Festinic, vendar le s klavirsko spremljavo, nekajkrat v preteklosti jo je pel tudi radijski otroški zbor. V evropskih opernih hišah so otroške opere redno na repertoarjih, in to želi spodbujati tudi Glasbena matica. Zato so že pred dvema letoma scensko izvedli za zdaj edino slovensko otroško opero, Šivičevo opero Kaznovana radovednost, in takrat je bilo zanimanje vrtcev in šol izjemno. »Mislim, da ravno takšnih scensko-glasbenih projektov za otroke primanjkuje, zato že razmišljamo o novi operni produkciji, Malem princu,« je še povedala Pavlovičeva.
Tudi zanimanje nastopajočih otrok za opere je izjemno. Na avdicijo za Brundibar se je recimo prijavilo kar 160 otrok iz vse Slovenije, izbrali so nekaj solistov ter štirideset otrok za zbor, ki ga pripravlja Irma Močnik. V eni zasedbi nastopajo izključno otroci, v drugi pa bodo poleg otrok v solističnih vlogah tudi študentje solopetja. Igral bo orkester Akademije za glasbo.
Ena od umetniških vodij projekta profesorica solopetja na Akademiji za glasbo Pia Brodnik je pojasnila, da gre za obliko komorne opere: »Glasba je bila za tisti čas relativno sodobna in tudi relativno zahtevna. Ima kar nekaj kromatike, pa tudi nekaj spevnih melodij. Zborovski parti niso preprosti; veliko je enoglasja in dvoglasja, ki je ritmično nezapleteno, ne pa enostavno. Relativno zahtevne ritmične vložke ima tudi orkester, tempi se spreminjajo zelo hitro.« Na premieri bo dirigiral Simon Dvoršak, na ponovitvah pa študentki dirigiranja Anita Kiralj in Mojca Lavrenčič.
