dr. Jože Vogrinc, sociolog: Nekaj pojmovnih prikazni

Toda pod geslom »Ink« v knjigi Jožeta Vogrinca Pojmovne prikazni, ki je nedavno izšla pri Studia humanitatis, še niti ne gre za pravo »pojmovno prikazen«. Podnaslov knjige se glasi Rešeto humanistike, in za to tudi gre: za izraze, tujke, sposojenke in skovanke, ki so avtorja, profesorja sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti, zbodli kot humanista in družboslovca – najprej »kot učitelja, ki je poklicno dolžan presojati humanistična in družboslovna besedila drugih« in potem še v prevodih strokovnih in znanstvenih del. Takšne »bizarne« termine Jože Vogrinc imenuje »pojmovne prikazni«. In kako nastajajo: večinoma tako, da pisci namesto terminov, ki so že uveljavljeni v strokovnem in znanstvenem pisanju v slovenščini, uvažajo – večinoma iz angleščine – nove, dotlej neznane tujke in skovanke. Ali pa kakšno tujko ali skovanko zapišejo v pomenu, kakršnega v slovenščini doslej ni imela, ima pa ga v jeziku, iz katerega je bila pobrana.

To je ena izmed besed, ob katerih se najbolj zavemo, kako se njihov pomen spreminja s spremembami v družbi. V družbi, ki je večinoma postindustrijska in vsaj v naših krajih pretežno potrošniška, je to ena glavnih determinacij, ki spreminja pomen besed, zlasti tistih, ki se nanašajo na materialne in produktivne dejavnosti. In akcija je ena takih besed. Za večino ljudi danes pomeni, da v kakšnem nakupovalnem središču ponujajo blago s popustom. Tako postane akcija beseda, ki ljudi požene v nakup.

Odvisno od tega, o čem ali o kom govorimo. Androgen pomeni moški hormon in nič drugega, androgin pa označuje zlitost ali nerazločenost potez moškega in ženskega spola; Doklerjev Grško-slovenski slovar to besedo prevaja kot »dvospolnik, hermafrodit«. Do zmote ali zamenjave prihaja zaradi podobnosti med obema besedama, pri čemer je ena novogrška, druga pa starogrška sestavljenka (»andros« je moški, »gine« ženska).

Te pojmovne prikazni sem začel zasledovati že pred časom, tedaj sem jim rekel »pojmovni fantomi«, toda med tem so se nekatere prav namnožile. Med njimi tudi ta, ki jim Angleži pravijo »share« ali »sharing«, pri nas pa si s to besedo nekaj delijo. Na vsaki spletni strani, kjer hočejo, da razširjaš neko vsebino, rečejo »deli«. To je ena izmed besed, ob kateri sem se ob izdaji te knjige vprašal, ali nisem že v zamudi, ker je že tako razširjena, da se zdi nezaustavljiva. Vendar imamo za »share« tudi druge slovenske besede. »Sharing« je v določenih primerih udeležba, namesto da rečeš »deli« internetne vsebine, pa je bolje reči »pošlji naprej« ali »razširjaj«. Kar bi rad poudaril, je to, da nas nič ne sili, da mora biti prevajanje »enolična preslikava«, kot bi temu rekli matematiki, se pravi, da za določen angleški termin obstaja en sam slovenski izraz. To se vselej dogaja na račun slovenščine. Ko se reče »deli« namesto »pošlji naprej« ali »razširjaj vsebine«, se zatre cel spekter socialnih kontekstov in se jih samo na videz z nečim nadomesti. Ves pomenski kontekst, ki povezuje glagol »share«, izhaja iz korporativnega sveta in se predvsem nanaša na delnice, lastniške deleže. Pri teh smo sicer lahko skupaj udeleženi, ampak ko gre za to, čigavo je kaj, vsak svoje pograbi. Jaz pa sem še vedno za to, da človeška solidarnost pomeni to, da so stvari skupne, lahko tudi na tak način, da se deleži v tem raztopijo.

Vsa ta gesla sem pisal kot učitelj, ki je opazil iste vrste napak in razširjanje napak od seminarskih nalog do diplom, magisterijev in doktoratov. In ko sem bral prevode znanstvenih del ali izvirna dela, sem naletel na iste napake. Najprej je torej očitno, da se pri nas družboslovna vednost oblikuje na podlagi tekstov, prebranih v angleščini, in ob nepoznavanju slovenske tradicije, v kateri so primerno prevedeni tudi posamezni angleški izrazi, pogosto pa je tudi kvalitetnejša od tiste, iz katere se tako radi učijo. Po mojem gre pogosto za naivno vero, da v angleščini stvar nekaj pomeni, in če se bom držal tega izvirnega, tj. angleškega označevalca, bom nekako na magičen način dosegel, da bo stvar nekaj pomenila, četudi nisem povsem prepričan, kaj sploh pomeni.

A naj poudarim, da raba jezika pač ni naključna zunanja plat posamezne vede. Jezik humanistike ni žargon. Ni togo orodje. Zato menim, da sem dolžan reflektirati rabo jezika v disciplinah, za katere si prizadevam, da bi znanstvene delovale tudi v slovenskem jeziku. Grobo premeščanje terminov iz drugih jezikov, zlasti iz angleščine, dela v slovenščini pojmovno zmedo. Žal ima najpogosteje tak učinek zato, ker nekdo vpelje novo poimenovanje, ne da bi se zavedal, da v slovenščini termin za ta koncept že obstaja.

Ena izmed stvari, ki bi se jih rad lotil, so tehnike pozabljanja. Danes imamo absolutno preveč informacij in jih poskušamo reducirati. In mislim, da obstajajo še ne dobro raziskane in artikulirane prakse, kako racionalizirati pozabljanje. Nekoč so imeli mnemotehnike, danes pa bi se morali lotiti tehnik pozabljanja.

Kolikor termin »mapping« izvira iz kartografije, discipline in veščine izdelave zemljevidov, še ni najbolj zgrešeno, če se v slovenskem besedilu zanj uporabi »kartiranje«. Toda že pri Jamesonu je »mapping« uporabljen metaforično, kot koncept kognitivnega zemljevida ali kognitivnega preslikavanja. Ta pojem, torej kognitivna preslikava, je v slovenski psihologiji že zelo uveljavljen termin. In pri mappingu, kot ta izraz uporabljajo Jameson in drugi, gre prav za preslikavo. Jameson je nekdo, ki na specifičen način razvija historičnomaterialistično tradicijo, kjer je ključen problem ta, kaj se zgodi s posameznimi ravnmi realnosti, ko jih prevajamo na primer iz govora o umetnosti v govor o politični ekonomiji. Pri nas pa se ta termin uporablja v zelo poenostavljenem pomenu, namreč v tistem, v katerem so nekoč uporabljali izraz odraz. Včasih je bilo za dobrega marksista to, kar se je dogajalo v kulturi, odraz gibanja v materialni produkciji, danes pa temu rečejo kartiranje ali mapiranje. Po mojem je to tudi znamenje nivelizacije mišljenja: vzameš neki tuji izraz kot žeton, ki ti bo sam od sebe prinesel neki pomen.

Preden se je v slovenščini razpasla beseda »narativ«, se je razpasla »naracija«. Pogosto je bila mišljena narobe, namreč tako, da se ni ločilo med naracijo kot dejanjem pripovedovanja in pripovedjo, ki je njegov proizvod. »Narativ« pa vendarle pomeni ta napredek, da se loči med procesom, naracijo, in njenim produktom. Po mojem pa je problem v tem, da ni mogoče o vsakem tekstu govoriti kot o »narativu«, pripovedi. To je postlyotardovsko prepričanje, da je mogoče o čemer koli govoriti kot o zgodbi. To pomeni, da imamo najprej nerazlikovanje med ontološko ravnjo dogajanja in epistemično ravnjo razumevanja dogajanja; in drugič, imamo nerazlikovanje med teksti, ki so narativni, in tistimi, ki to niso. Tudi znotraj literature namreč ni vse narativno. Že pred pol stoletja je Raymond Williams opazil, da so ljudje v televizijski dobi na dan deležni večje ponudbe dramatiziranih pripovedi, kakor so jih bili Londončani v Shakespearovem času v vsem letu. Navajeni smo, da so tudi poročila in športni prenosi strukturirani kot zgodbe. Tudi v drugih medijih se dogaja, da so teksti ne glede na to, ali so mišljeni kot fikcija ali realnost, konstruirani kot pripoved, kot »zgodba«. V tem je po mojem jedro te vulgarizacije rabe »narativa«.