Sredi decembra je v Indoneziji, na Javi, umrl britanski raziskovalec jugovzhodne Azije, mislec nacij in nacionalizma Benedict Anderson (rojen leta 1936), pred dobrim tednom dni pa ameriški antropolog Karibov, raziskovalec sladkorja in sistemov hrane Sidney Mintz (rojen leta 1922). Prav lahko se pripeti, da bosta v učbenikih po zaslugi njunih najodmevnejših in v več svetovnih jezikov objavljenih del, ki imata vsako na svojem področju status klasike, obveljala za teoretika nacionalizma oziroma za zgodovinarja sladkorja.
Anderson je svoje delo Zamišljene skupnosti o naciji kot zamišljeni skupnosti napisal na podlagi dolgoletnega preučevanja politične in kulturne zgodovine jugovzhodnih azijskih nacionalnih držav, ki so se izvijale iz kolonialnega objema, Mintz pa antropološko zgodovino proizvodnje, razširitve in porabe sladkorja Sladkost in moč kot raziskovalec karibskih družb, suženjstva in osrednje vloge, ki so jo v zgodovinskem razvoju svetovnega kapitalističnega sistema odigrali majhni karibski otoki. Anderson je tik pred smrtjo napisal še svojo intelektualno avtobiografijo nemirnega popotnika in zaljubljenca v Indonezijo, o Mintzu pa nekaj izvemo iz intervjujev, v katerih je razodel marsikatero podrobnost iz svojega življenja; predvsem o ugodnih povojnih razmerah za formiranje izvrstnih antropoloških preučevalcev nezahodnih družb. Anderson in Mintz sta svoj predmet preučevanja vedno umestila v širšo mrežo povezav, svetovnih razmerij moči in izpostavljala njegove posebnosti, naj gre za ambivalentni moderni nacionalizem jugovzhodnih azijskih držav, kjer je odločilno vlogo odigrala kolonialna nacija na njihovih tleh, ali pa za dolgotrajno zgodovinsko povezanost starodavnih karibskih kolonij s proizvajanjem novih potrošniških dobrin, predvsem poživil za velike zahodne trge.
Sidney Mintz je svoje šestdesetletno preučevanje karibskega življenja, socialne zgodovine in afroameriških tradicij – od prve raziskave v Portoriku leta 1948 in pozneje na Haitiju in Jamajki – označil kot »nenehni poskus povezovanja antropološkega koncepta kulture s historičnim materializmom«. Številne analize in koncepte je razvijal s svojim dolgoletnim tovarišem Ericom Wolfom. Sladkost in moč je sinteza njegovih štirih raziskovalnih področij: antropologije in zgodovine, Karibov, sistemov hrane in sladkorja.
Karibi so med antropologi dolgo časa veljali za zanikrn teren, ponovno pa so se začeli zanimati zanje zaradi procesov globalizacije in kreolizacije, mešanja kultur, ustvarjanja družbenih institucij in kulturnih oblik tako rekoč iz nič.
Mintz se je vse do pozne starosti kot živahen mislec na razne »modne smernice« v antropologiji in na nekritično sposojanje konceptov odzival polemično – za »novimi prijemi« se skrivata nevednost in površno poznavanje zgodovine antropološke in družboslovne misli. Zanj so bili Karibi v zgodovini »prvi svet prvega sveta« – najprej kot prizorišče prvotne akumulacije kapitala. So prvi korak k integraciji neevropskega sveta v evropski svet. Karibi in Karibčani so postali moderni še pred začetkom moderne dobe na Zahodu, ki se je dojemal kot središče sveta. Karibčane so modernizirali, tako da so jih zasužnjili in jih prisilno preselili; v razmerah neznosnega nasilja so si morali na novo vzpostaviti – in potem ohranjati – lastne kulturne oblike. Ljudi so najprej iztrgali iz njihovih afriških družb ter jih z njihovimi potomci vred postavili v posebna industrijska okolja, na plantaže.
»Ko enkrat razumemo razmerje med blagom in osebo, na novo odkrivamo zgodovino nas samih,« je sklenil obravnavo o tem, kako so na sladki tropski proizvod, plod suženjskega dela, v dobrih sto letih navlekli delavske množice na Zahodu. Moto misleca moči sladkorja in sladkosti oblasti.