Vichyjska Francija, kvizlinška država, ki jo je vodil maršal Philippe Pétain (1856–1951), je bila odgovorna za deportacijo 76.000 judov. Obsegala je osrednjo in jugovzhodno Francijo, njeno središče pa je bilo zdraviliško mestece Vichy, kamor se je junija 1940 pred prodirajočo nemško vojsko umaknila francoska vlada. Odslej bodo prav tako laže dostopni dokumenti z nemškega okupacijskega območja, ki je obsegal zahodni in severni del Francije s Parizom.
Francoska vlada želi tako več kot 70 let po koncu druge svetovne vojne vsakomur, tudi potomcem žrtev, omogočiti ogled dokumentov izrednih sodišč vichyjskega režima iz let 1940–1944 o preganjanju judov, komunistov in drugih članov odporniškega gibanja ter arhivov policije v letih 1945–1960, ki je preiskovala zadeve iz medvojnega obdobja. Nekateri dokumenti pa bodo zaradi nacionalne varnosti še naprej nedostopni.
Doslej je bil dostop do arhivov vichyjskega režima omogočen samo zgodovinarjem, ki so raziskovali to obdobje. A že to, da so morali prositi za dovoljenje za pogled v dokumente in več mesecev čakati na odobritev, je marsikaterega raziskovalca sodobne zgodovine, tudi iz tujine, odvrnilo od dela z neposrednimi pisanimi viri.
V dostopnosti arhivov je vsekakor treba najti pravo mero med zahtevo po transparentnosti javnega delovanja in zaščito zasebnosti. V Franciji se zgodovinarji pogosto pritožujejo, da se pretirano ščiti zasebnost. S to pretvezo je bil na primer do nedavnega dostop do dokumentov v zvezi z državnimi uslužbenci, ki so upravljali koncentracijska taborišča, možen šele 120 let pozneje. Šlo naj bi za zaščito zasebnosti, čeprav je sporna dejanja izvedla uniformirana oseba.
Mitterrand in Vichy
Arhiv vichyjske države je bil doslej težko dostopen predvsem zato, ker so ji služili številni Francozi, ki so po letu 1945 zasedali pomembne položaje v Franciji. Najbolj znan primer je večkratni socialistični minister in nekdanji predsednik države François Mitterrand (1916–1996), ki je bil v mladosti katoliški nacionalist, blizu skrajni desnici, in je od konca leta 1941 služil vichyjskemu režimu kot uradnik, odgovoren za nekdanje vojne ujetnike. Še spomladi 1943 je za svoje delo dobil odlikovanje. Vsekakor je junija 1942 navezal stike z odporniškim gibanjem, ki je bilo tedaj v Franciji v primerjavi z našim zelo pasivno. Najbrž je premeteni Mitterrand sedel na dveh stolih, vsak trenutek pripravljen, da se, če bi se vojna sreča dokončno nagnila na eno stran, presede samo na enega.
Če je Mitterrand svoj kolaboracionizem še lahko razlagal kot kamuflažo za sodelovanje v odporniškem gibanju, pa ni mogel najti opravičila za svoje več desetletij trajajoče prijateljevanje z Renéjem Bousquetom (1909–1993), ki je kot generalni sekretar vichyjske policije med drugim julija 1942 omogočil deportacijo 4000 judovskih otrok v taborišča smrti.
Tu smo se dotaknili še drugega razloga, da so bili doslej arhivi vichyjskega režima težko dostopni. Francozi namreč težko priznajo veliko odgovornost vichyjskega režima pri preganjanju judov. V zvezi s tem jim je pred 40 leti šele ameriški zgodovinar Robert Paxton nalil čistega vina, pri čemer se je oprl na težko dostopne dokumente.
Pétainov antisemitizem
Pred petimi leti pa je Serge Klarsfeld, znani francoski lovec na nacistične zločince, prav tako s pomočjo težko dostopnih dokumentov vichyjskega režima dokazal, da Pétainov kolaboracionizem ni bil toliko posledica senilnosti v visoki starosti kot njegovega antisemitizma. Kot general se je izkazal med prvo svetovno vojno, predvsem v veliki bitki pri Verdunu leta 1916, zato so junija 1940, ko se je francoska vojska umikala pred nemško na jug Francije, v njem mnogi videli rešitelja, ki bo po tem velikem porazu prenovil francoski narod. Tako je tik pred kapitulacijo francoske vojske postal predsednik vlade in nato iz Vichyja štiri leta vladal v nezasedenem delu Francije. Kot je razbrati iz pripomb, ki jih je nedvomno sam pripisal k osnutku antisemitskih ukrepov, je jeseni 1940 prav on brez kakršne koli nemške pobude vsilil izredno ostre diskriminatorske ukrepe proti judom, ki se niso smeli več udejstvovati v javnem življenju, med drugim niso smeli biti več niti sodniki niti učitelji.
Menda je pozneje, po Hitlerjevi odločitvi o »dokončni rešitvi judovskega vprašanja«, veliko judov v delu Francije, ki je bil pod vichyjskim režimom, pred smrtjo rešil papeški nuncij, ker je avgusta 1943 sporočil Pétainu, da »papeža skrbi za maršalovo dušo«, nad čimer naj bi se starec zamislil in zato opustil projekt, po katerem bi na široko odprli vrata nemškim deportacijam judov, ki so bili francoski državljani. Vsega skupaj so med drugo svetovno vojno nacisti usmrtili četrtino od 350.000 francoskih judov, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami malo. To je tudi zasluga posameznih Francozov, ki so skrivali jude.
