»Ja, Lea je bila zelo razočarana. In Alenka tudi,« je Nika Razinger, najzgovornejša v slovenski tekaški posadki na 10. izvedbi Tour de Ski po drugem dnevu v švicarskem Lenzerheideju opisala razpoloženje kolegic. Alenka Čebašek in Lea Einfalt sta pred začetkom pričakovali konkurenčen boj za trideseterico v skupnem seštevku, a sta se morali sprijazniti z nepričakovano velikim zaostankom. Kljub zelo solidnemu nastopu tretji dan na pet kilometrov drsalno (Einfaltova 35. čas dneva, Čebaškova 46.) obe specialistki za razdaljo za trideseterico zaostajata več kot dve minuti in pol, za malce presenetljivo vodilno Norvežanko Ingvild Flugstad Oestberg pa debelih osem minut.
Hkrati ni mogoče obiti dejstva, da v prvih dneh tako brutalno zahtevnega Toura doslej še ni bilo. Tudi vodilni Norvežani, vključno z Martinom Johnsrudom Sundbyjem, Pettrom Northugom in Therese Johaug, ki potrjujejo absolutno norveško premoč, tožijo nad hudimi napori. Hkrati so tudi organizatorji s takim programom naredili mačehovsko potezo. Zaradi velikih časovnih razlik bo manj medsebojnih obračunov in s tem manjše zanimanje, ki so ga lani ovrednotili na 70 milijonov pred TV-sprejemniki. Organizatorji kolesarskih francoskega Toura ali italijanskega Gira take napake v dramatizaciji dogodka, ki ga lahko uravnavajo z zahtevnostjo etap, ne bi naredili.
Tej teoriji pritrjuje tudi Čebaškova: »Letos so na sporedu kar tri tekme v klasiki s skupinskim startom, kar je najbolj brutalno. Spredaj po treh dneh ostaja napeto le med Oestbergovo in Johaugovo, potem pa je velika časovna luknja, kar je kar žalostno. Norvežani imajo vrhunsko dodelan sistem dela in je logično, da so, kjer so.« Mogoče je, da so pri FIS stavili na to, da bodo še nazorneje pokazali, kakšne napore zahtevata smučarski tek in Tour de Ski kot najtežja preizkušnja.
Po drugi plati ne gre prezreti dejstva, da je bila sobotna tekma na petnajst kilometrov v klasiki za slovensko reprezentanco trenutek resnice za to disciplino. Če so bile uvodni dan v drsalnem sprintu vse v prvi trideseterici (Fabjan 10., Razinger 12., Čebašek 22.), so bile vse na sobotni tekmi na repu uvrščenih. Če je Einfaltova še tožila nad smučmi, saj pri francoskem proizvajalcu ne najde vrhunskega para za klasiko, se ostale na smuči niso izgovarjale. »Sama se ne pritožujem nad smučmi. Imela sem odlično pripravljene,« se ni izgovarjala Čebaškova. Izpostavila je del razlogov za slabši nastop od pričakovanj. »Mislim, da smo premalo vadili daljše razdalje. Tudi s tekom na drsalni petki v nedeljo nisem zadovoljna, čeprav zaostanek ni bil velik (v Ruki na začetku sezone je bila že deseta, op. a.). Ob tem imam občutek, da mi je delala težave tudi velika nadmorska višina prizorišča v Lenzerheideju. Tolažim se, da bo morda bolje v Oberstdorfu. Prav zanima me, kako bo šlo,« je Čebaškova našla izzive za nadaljevanje v torek in sredo, ko bosta na vrsti sprint v klasiki in znova tekma na razdalji v klasičnem koraku.
Program nadaljevanja kar straši Einfaltovo. »Letos je zelo veliko pomembnih preizkušenj v klasiki. Program etap mi tako z več plati ni usojen, ker v klasiki še nisem konkurenčna. Želela bi vsaj kakšno težko drsalno etapo, kjer bi lahko odtekla v svojem ritmu. Zato mi je še toliko večji izziv zadnja etapa Toura na smučišču Alpe Cermis. Poskušam ne misliti na zaostanek. Na vsaki tekmi bom še naprej poskušala tekmovati po najboljših močeh in sposobnostih. Če ne drugega, bom pridobila dragocene izkušnje, ki mi bodo prišle prav v nadaljevanju kariere,« se je k tolažilnemu pristopu mladih zatekla najmlajša v konkurenci Toura. Alenka Čebašek vidi izziv vsaj še v Toblachu, šesti dan Toura.
Razlogov za slabe slovenske nastope na razdalji je več. Reprezentanca pod taktirko Marka Gracerja pozornost posveča predvsem treningu sprinta, kjer po moči v drsalnem sprintu reprezentanca sodi med pet ali šest najmočnejših. Ob tem reprezentanca plačuje davek slabih pogojev za trening klasike v decembru, saj v Sloveniji ob pomanjkanju snega ni bilo niti enega prizorišča, kjer bi bil vzpon v kosu daljši od treh minut.
Da je kljub temu mogoče borbeno in pogumno odteči tudi trideset kilometrov, je v soboto še najbolj nazorno pokazal Miha Šimenc (75. mesto), najmlajši v konkurenci. »Zame najtežji je bil hiter začetek. Posledica je bila huda zakisanost do polovice, potem sem prebrodil krizo in dobro odtekel drugo polovičko. S tem sem zelo zadovoljen. Sem pa hude napore s tridesetke plačal v nedeljo na deset kilometrov. Za prvič je bilo zame Toura dovolj,« si je dvajsetletni Logatčan kar oddahnil ter tako kot Vesna Fabjan in Nika Razinger v skladu z načrti po sprinterski kolesarski navadi zapustil Tour de Ski. Vso energijo bodo usmerili v Planico, ki bo za tekaško reprezentanco vsaj tako pomembna kot svetovno prvenstvo, če ne celo kot olimpijske igre.
