Ena največjih težav, ki pesti migrante, je dostop do raznolikih nastanitvenih možnosti. V kolikor so azilni domovi nujni kot socialna storitev, ki na hitro zadosti osnovnim življenjskim potrebam ljudi, lahko postanejo problematični, če azilanti tam ostanejo predolgo. Prepogosto se namreč prelevijo v ustanove nadzora, ki omejujejo mobilnost in stopnjujejo psihološko obremenitev migrantov. Izključijo jih tako iz običajnega življenja državljanov države gostiteljice kot tudi iz enakovrednega soočanja z izzivi, ki težijo običajne prebivalce. Dolgoročna segregacija v azilnih domovih potisne migrante na družbeno obrobje.
Družboslovka iz nevladnega sektorja Sophie Mirow, ki skrbi za nastanitev migrantov v severnonemških mestih, je predstavila spletni servis, ki ni odvisen od državnih virov financiranja, migrante pa povezuje z zasebnimi gostitelji. To obliko iskanja dolgoročne nastanitve za migrante uspešno izvajajo v štirinajstih nemških mestih in tudi v drugih državah EU. V Sloveniji tega načina še ne uporabljamo, čeprav naša zakonodaja dopušča takšno nastanitev na zasebnem naslovu kakor tudi denarno nadomestilo za zasebno nastanitev. Jasno je, da takšna nastanitev pripomore k enakovredni integraciji migrantov v družbo in razbremeni azilne domove.
Mirow poudarja, da ne delujejo kot dobrodelna organizacija, čeprav svojim uporabnikom nudijo pomoč pri zagotavljanju najemnine in izbiri ustreznih kandidatov. Povpraševanje migrantov je veliko, ponudbe je malo. Le slaba tretjina prijavljenih sob je sprejetih v sistem. Gostitelji prihajajo predvsem iz srednjega razreda in iz konservativnega okolja. Gre za pare in družine, ki v večini primerov gostijo samske moške.
Migranti na kvadrat
Posebno skrb velja nameniti tudi istospolnim oziroma LGBTI-migrantom, ki bežijo pred preganjanjem v matičnih državah pa tudi pred vojno, zato so tako rekoč migranti na kvadrat. Sedeminosemdeset držav še vedno kriminalizira ljudi na podlagi njihove spolne identitete, v petih državah jim grozi smrtna kazen. Navkljub tem dejstvom se mnogi LGBTI-prosilci za azil ne identificirajo kot pripadniki zatirane manjšine.
Zaradi kulture strahu in skrivanja v matičnih državah se težave LGBTI-migrantov pogosto začnejo že pri prvem sprejemu pri uradni osebi v EU, kjer se morajo identificirati. Čeprav je edino sprejemljivo merilo za ugotavljanje spolne usmerjenosti človekova samoopredelitev, uradni organi EU zahtevajo, da mora migrant spolno identiteto tudi dokazati, kar lahko vodi do ponižujočih posegov v migrantovo zasebnost. Postopek intervjuja urejajo smernice, ki prepovedujejo ugotavljanje spolne orientacije osebe na podlagi stereotipov, ocen psihologov, podrobnosti o spolnih praksah ali slikovnega gradiva. Skrb vzbujajoče je, da navkljub ukrepom, ki ščitijo dostojanstvo prosilcev za mednarodno zaščito v EU, število primerov, kjer uradniki ne verjamejo LGBTI-migrantom, narašča.
