»Turneja je vrhunec. Zame je bila vedno pomembnejša od olimpijskih iger, saj se je treba dokazati na štirih tekmah. Za slavje ni dovolj le en dober dan ali en dan z dobrimi razmerami,« razmišlja nekdanji nemški skakalni as Sven Hannawald, edini, ki je v dosedanji 64-letni zgodovini dosegel poker zmag s slavji na vseh štirih postajah. Zlasti za mlade skakalce je prvi nastop na turneji nekaj posebnega, doživljajo ga zelo različno. »Turneja je še malo več, kot sem si predstavljal po tistem, kar sem doslej videl na televiziji. Ko si zraven, imaš šele pravi vpogled v veličastnost dogodka,« pravi 18-letni Slovenec Tilen Bartol. Povsem drugače jo doživlja dve leti mlajši Domen Prevc: »Redko gledam skoke na televiziji, a ko sem bil televizijski gledalec, se mi je zdelo, da je vse skupaj večji spektakel. Ko sem udeleženec turneje, se mi zdi nekaj čisto običajnega – nov dan za zabavo. Gledalcev sploh ne vidim in slišim. Šele ko se na koncu tekme ozrem naokrog, vidim, koliko jih je bilo.«
Svojevrstno doživetje je prav tretja postaja turneje v Innsbrucku, kjer je skakalnica Bergisel zaradi prostorske umestitve nekaj posebnega. Pod njo je namreč pokopališče. Skakalec ga gleda z vrha zaletišča in leti proti njemu. Včasih so izkušeni mački, ki so bili polni različnih trikov, debitante na turneji strašili, da če bo kaj narobe, jih bodo odpeljali na pokopališče namesto v bolnišnico. Ko gledalci v razprodani areni, ki sprejme 22.150 gledalcev, kričijo, bobni in vibrira celoten prostor. Še zlasti takrat, ko skače Avstrijec. Če je v igri za zmago lokalni junak iz Tirolske, celo tisti, ki prodajajo hrano in pijačo, prekinejo delo.
A letos imajo vsaj nekdanji avstrijski asi, ki so sedem let zapored osvajali turnejo, zlomljena krila. Dvakratni skupni zmagovalec Gregor Schlierenzauer se je skozi kvalifikacije v Innsbrucku (41. mesto), od koder je doma, zato je skakalnica njegova dnevna soba, komaj prebil na tekmo, potem ko so tik pred njegovim nastopom čudežno zvišali zaletišče. Andreas Kofler je izpadel v kvalifikacijah, kjer je z 59. mesta gledal v hrbet tudi Slovencema Robertu Kranjcu (50.) in Anžetu Semeniču (58.). Thomas Diethart, senzacionalni junak izpred dveh let, je v tako skromni formi, da se ni uvrstil niti v nacionalni paket avstrijske reprezentance, ki ima pravico nastopa na domači tekmi.
Hannawald: Ko je Prevc v zraku, resnično leti
Najpogostejša tema pogovorov v karavani je lov, Nemci najraje uporabljajo besedo jaga, na Petra Prevca. Zlasti reprezentanci Norveške in Avstrije sta se odločili, da bosta stalno pritiskali na slovenskega asa, ker se ga oprijel sloves večno drugi ali tretji, potem ko je mesti pod najvišjo stopničko osvajal na olimpijskih igrah v Sočiju (drugi in tretji), svetovnih prvenstvih v skokih v Predazzu (drugi in tretji) in smučarskih poletih v Harrachovu (tretji) ter v skupnem seštevku svetovnega pokala (dvakrat drugi).
Na račun 23-letnega Slovenca je največ pohval izrekel nekdanji superzvezdnik Sven Hannawald v pogovoru za nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung: »Peter me navdušuje s stabilnostjo na tekmah. Nov model skakalnih dresov mu je pisan na kožo. To v največji možni meri izkorišča na tekmah. Že na mizi pri njem vse deluje harmonično in tekoče. V vsakem skoku iz naleta vzame s seboj veliko hitrosti, kar je velik bonus za spodnji, zaključni del skoka. Ko je v zraku, resnično leti.«
Vsi v karavani gledajo, kaj počne Peter Prevc in ga zasledujejo na vsakem koraku. Zlasti mladi ga skušajo posnemati, a se obenem zavedajo, da ga je z mirnostjo in hladnokrvnostjo obdarila tudi mati narava. Ko gre za primerjavo Prevca s konkurenco, je najbolj neposreden najstarejši slovenski reprezentant, 34-letni Robert Kranjec: »Trenutno je nepremagljiv. Če bi Nemci, Norvežani in dva Avstrijca imeli kombinezone po pravilih, bi zmagal vsako tekmo do konca sezone. Je razred pred drugouvrščenim, kaj šele pred preostalimi.« Tudi najhujši tekmec Severin Freund o Prevcu govori z izbranimi besedami. »Vloga lovca na Petra, ki je v razvoju forme korak pred menoj, mi ustreza. Uživam v dvobojih z njim. Nisem med tistimi, ki bi mu želel, da se mu skok ponesreči, ampak je najlepše, če oba skočiva daleč in odločajo malenkosti.«
Forumaši menjajo poljskega selektorja Kruczka
A zvezde niso le skakalci, ampak po zaslugi televizijskih prenosov tudi trenerji, ko z zastavicami zamahnejo svojim varovancem. Uspešnih skokov se veselijo tako kot nogometaši zmagovitega gola. »Nogometnim trenerjem je lažje kot skakalnim. V nogometu trener kupi igralce in oblikuje ekipo, v skokih jo gradiš več let. A tudi ko si na vrhu, ni nobenega zagotovila, da ne boš hitro v peklu,« razmišlja Avstrijec na čelu nemške reprezentance Werner Schuster, ki je bil rojen v Oberstdorfu v Nemčiji, živi pa ni Tirolskem, kjer je v mladih letih treniral Schlierenzauerja.
Pod najhujšim pritiskom sta trenutno avstrijski selektor Heinz Kuttin, ker na senčni strani Alp priznavajo le uvrstitve na zmagovalni oder, ter poljski Lukasz Kruczek. 44-letni Kuttin mora stalno poslušati primerjave, kako uspešno je delal njegov predhodnik Alexander Pointner, ki je z 32 osvojenimi kolajnami na velikih tekmovanjih najuspešnejši trener. Pointner je po družinski tragediji, ko mu je umrla hčerka, trenutno svetovalec bolgarskega reprezentanta Vladimirja Zografskega. 42-letni Kruczek je bil kovan v zvezde, ko je Stocha popeljal do dvojnega naslova olimpijskega prvaka, svetovnega prvaka in velikega globusa. Ker so smučarski skoki na Poljskem izjemno priljubljeni, forumaši zahtevajo zamenjavo in za naslednika predlagajo Adama Malysza, pri čemer gre tudi za rivalstvo med skakalnima centroma Zakopane in Wisla. Avstrijec na čelu Norveške, 42-letni Alexander Stoeckl, ni uspešen le v svojem poklicu, ampak ga rumeni mediji spremljajo, ker pričakuje otroka, ki naj bi se rodil po finalu v Planici.
