Quentin Tarantino res nima sreče s svojim vesternom Podlih osem. Potem ko je v začetku leta 2014 v javnost pricurljal scenarij in je Tarantino že grozil, da filma sploh ne bo posnel, se je teden pred njegovo ameriško premiero na spletu znašla ogledna kopija filma. Enaka usoda je isti dan doletela tudi Povratnika Alejandra Gonzáleza Iñárrituja, še enega letošnjega oskarjevskega favorita, oba filma pa sta bila samo od jutra, ko sta prišla na splet, pa do popoldneva istega dne na osebne računalnike prenesena več kot milijonkrat.
Omenjena kritiška favorita sta le del paketa 40 filmov piratske skupine Hive-CM8, ki je z zadnjih treh tednih na splet spustila kakovostne kopije filmov Spectre, Legend, Steve Jobs, Creed in Most vohunov, prav te dni pa še Anomaliso Charlieja Kaufamana in The Big Short Adama McKaya. Kopije naj bi kupili od moškega na ulici in jim jih ni bilo treba dešifrirati, zagotovo pa, vsaj tako trdijo sami, niso bili njihovi edini kupci.
Opravičilo za težave, samohvala za reklamo
Očitno pa imajo tudi hekerji vest. In ta jih je zapekla prav zaradi Tarantina. Ohladili so jo tako, da so objavili izjavo za javnost, v kateri so se Tarantinu, ne pa tudi drugim 39 avtorjem, opravičili za težave, ki so jih povzročili, in, četudi nekoliko shizofreno, argumentirali svoje početje. »Te filme smo želeli deliti z ljudmi, ki nimajo dovolj denarja ali možnosti, da bi si jih ogledali v kinematografih,« so zapisali, ob tem pa ljudi pozvali, naj podprejo producente in si filme ogledajo na velikem platnu, »kot jih je sicer tudi treba, saj producenti potrebujejo denar od prodaje vstopnic, da si povrnejo produkcijske stroške.«
Še posebno pa so se posvetili filmu Podlih osem in se ob opevanju Tarantinove veličine in odličnosti vesterna posuli s pepelom, ker so ga na splet spustili že pred njegovo premiero v kinematografih, saj »s tem nismo želeli nikogar prizadeti in nismo vedeli, da bo tako hitro postal popularen«. Obenem pa hitro primaknili, da so filmu v bistvu pomagali z brezplačno reklamo: »Če je film ob premieri v kinematografih recimo nameravalo videti pet odstotkov ljudi, verjamemo, da ga bo zaradi te nenačrtovane reklame gledalo 40 odstotkov ljudi, ker vsi govorijo o njem in bodo vsi hoteli videti film, ki je povzročil takšen hrup.«
Masovni beg kopij pred oskarji
Izjava piratov verjetno ni niti malo potolažila Tarantina, tako kot drugih režiserjev ni pomirila obljuba, da filmov ne bodo več spuščali na splet pred njihovo premiero v kinematografih. Dejstvo pa je, da bi filmi prej ali slej prišli na splet. In to raje prej kot slej. Obdobje pred podelitvijo filmskih nagrad, ki se začne z nagradami združenj kritikov, producentov, scenaristov, režiserjev, britanskimi baftami in tako naprej, dokler jih februarja ne zakoličijo še oskarji, je tudi obdobje nepreglednega števila oglednih kopij.
Studii in distributerji DVD-kopije pošljejo na več tisoč naslovov, med njimi kritikom, ki jih je samo v ZDA več sto, do nekaj tisoč članom Akademije, ki odloča o dobitnikih oskarjev, in še komu vmes, tako da je ob prihodu kopije na splet praktično nemogoče odkriti pravega krivca. V primeru Podlih osem to skoraj zagotovo ni bil eden od šefov produkcijske hiše Alcon Entertainment Andrew Kosove, do katerega so izsledili kopijo in je seveda v trenutku zanikal krivdo, prav tako kot lanskega januarja za pobeglo kopijo filma Skrivno življenje Walterja Mittyja na primer ni bila kriva Ellen DeGeneres. Njeno ime je bilo mogoče razbrati v vodnem tisku, in ko je svet že skoraj začel verjeti, da je bila za hudodelstvo kriva prav druga največja ljubljenka ameriškega TV-občinstva (za Oprah, kakopak), so na koncu malomarnost pripisali enemu od njenih podrejenih. DeGeneresova si je oddahnila, režiserji, producenti in studii pa niti ne, saj se bo med tisočimi imetniki oglednih kopij vedno našel nekdo, ki bo poskrbel za vse tiste, ki si ne morejo privoščiti vstopnice za kino.
