Primož Dolničar je bil že marsikaj – fotograf, režiser, plesalec, scenograf, študent filozofije in sociologije, zadnja leta pa je v prvi vrsti butični mizar, ki obožuje delo z masivnim lesom, in kuhar, ki s svojo oddajo Z vrta na mizo na TV Slovenija vsako soboto popoldne pred male zaslone privabi približno 110.000 gledalcev. In to brez šova, kot smo ga vajeni v drugih slovenskih kuharskih oddajah. Njegov pristop do kuhanja, pri katerem daje prednost (vedno lokalni in sezonski) hrani, ne pa sebi, je gledanost z začetnih 2,5 odstotka pognal do skoraj šestih odstotkov, namesto kritične pošte, kakršna je na TVS prihajala, ko je kuhal v oddaji TLP, pa zdaj dobiva komplimente babic, ki ga polne hvale ustavljajo na tržnici.

Kako to, da ste se odločili za študij filozofije in sociologije, če vas je očitno vleklo v popolnoma druge vode?

Nihal sem med študijem režije, mikrobiologijo in filozofijo. Za filozofijo pa sem se odločil, ker je veda vseh znanosti, se pravi, če si filozof, vse znaš.

Tudi kuhati?

Tudi kuhati in biti mizar.

Lahko temu, kar kuhate v oddaji, rečemo slovenska hrana?

Jaz bi rekel lokalna, ker kuham zelo lokalno in sezonsko, kar pomeni, da uporabljam sestavine, ki rastejo v Sloveniji in glede na letni čas. Ustvarjam neko novo slovensko hrano.

Koliko pred predvajanjem posnamete oddajo in kako jo načrtujete?

Oddaje so popolnoma ažurne in jih posnamem kak teden prej. Načrta pa ni. Le to, da pokrijem vse regije, potem pa najdem kmetije in proizvajalce ter se zmenim z njimi. Pri eni od zadnjih oddaj je bilo na primer tako, da ko sem prišel na Pohorje, nisem vedel, kaj bom kuhal, dokler nisem videl, kaj imajo na njivi.

Je težko kuhati na mrazu?

Je, saj to povem tudi v oddaji. Povem, da ne morem razvleči testa, ker mi zmrzne, zelo previdno je treba delati z noži, ker imaš ohlajene roke in se hitro urežeš, zadnjič pa je tako pihala burja, da se pečica sploh ni ogrela na delovno temperaturo.

Tako kot kuhar in mizar ste samouk.

Če se temu tako reče. Sam bi rekel priučen. Kar zadeva kuhanje, sem se veliko učil pri drugih mojstrih in kuhal z vsemi najboljšimi kuharji. Saj se veliko naučiš že, če z vsakim skuhaš eno jed.

Si recepte za jedi, ki jih pripravljate v oddaji, zapisujete?

Za tiste jedi, ki nastajajo v sklopu oddaje, so recepti objavljeni na spletu, na MMC RTV Slovenija, drugi pa ne, ampak mislim, da se bom zdaj prej ali slej tako kot vsi slovenski TV-kuharji lotil knjige. Kaj pa hočem? Kup receptov je že zapisanih, fotografije narejene, tako da bo treba to narediti. V bistvu že nastaja.

Kakšen je odziv gledalcev na oddajo?

Gledanost je ogromna, oddaja zelo izstopa, odzivi na RTVS pa so krasni, kar pomeni, da ne dobijo nobene pošte. Ko sem delal na TLP, so nenehno dobivali pošto, kaj se ta gre, tako da si v redu, čim ni pošte. Drugače pa vidim, da je gledalcem oddaja všeč, ko me ustavljajo babice na tržnici in me pohvalijo. Vse so izjemno zadovoljne in pravijo, da je res dobra oddaja. Všeč jim je, ker predstavljamo kmetije, ker iz te oddaje nočem delati nobenega šova in ker lepo pokažemo recepte od začetka do konca. Zadnjič mi je neka gospa, pa to so res stare gospe, rekla, da je tako dobro, ker smo že pozabili, da bi človek lahko naredil vse sam, od testa naprej. Gledanost nam je narasla z 2,5 na 5,5 oziroma skoraj 6 odstotkov, kar pomeni, da oddajo gleda 110.000 ljudi. To je ob sobotah, ponovitve ob ponedeljkih zjutraj pa imajo nekoliko manjšo gledanost, a je delež gledalcev še večji kot ob sobotah. Ob sobotah je delež 20-odstoten, ob ponovitvah pa čez 30 odstotkov.

Torej vi učite kuhati babice, namesto da bi babice učile vas?

Ja, res je. Veste, kako je to dobro, te gospe so zelo zadovoljne. Ena me je ustavila, ko je šla na sprehod kužkom, in mi je povedala, kateri recept je naredila.

Verjetno dobro kuha tudi vaša mama?

Ja, ampak ne mojih receptov. Moja mama je zares izvrstna kuharica in imava dober, malo rivalski odnos. Moram jo pohvaliti, ker je moja mentorica in moja sodelavka, tako da za kakšne stvari dostikrat vprašam njo za nasvet. Prav za kakšno testo.

Ali ona za nasvet kdaj vpraša vas?

Ne, je preponosna. Ampak si jih je pa nekaj zapomnila, to pa vem.

Se vam zdi vino ob hrani pomembno?

Ja.

Zakaj pa potem pijete pivo?

Ker sem pivoljubec. Tudi to se mora spremeniti. Če človeku ob hrani prija pivo, naj pije pivo. Nekateri čisto pretiravajo s tem, ker tako pomembno pa vino spet ni. V redu je, da je dobro in da gre skupaj s hrano, ampak vse podrediti temu je pa tudi malo trapasto.

Kdaj ste skuhali svojo prvo jed?

Ko sem bil star 18 let, za družbo, ko sem naredil neko kitajsko večerjo in vse uničil, ker sem kupil že soljene arašide. To so bili moji začetki. Saj jaz sem v kuhanje prišel bolj po naključju. Takrat sem se veliko ukvarjal z režijo in sva z bivšo ženo (Anđa Marić, op. p.) na hrvaški televiziji eno leto imela tudi oddajo Interieri, hkrati pa sem začel nekaj kuhati. In sem si rekel, bom kar posnel eno oddajo in nastopal v njej, ker sem do takrat posnel že veliko reklam, pa se je rodila oddaja, ki je postala del TLP. Takrat se je začela ta moja ljubezen do hrane, ki traja že 12 let. Saj v 12 letih pa človek naredi tri fakultete, tako da se nekaj lahko naučiš.

Kam lahko greste od hrane naprej?

Bomo videli, imam eno dobro idejo. Dišijo mi filmi. Že vse življenje delam neke kratke forme, pa bi enkrat mogoče rad naredil eno malo daljšo, ampak bomo videli. Moram priznati, da mi, odkar eno leto nimam gostilne, kar manjka, tako da bom najprej razmišljal v tej smeri.

Kaj pa vam manjka, saj še vedno kuhate?

Gostilna. To, da kuham za ljudi, ker imam rad interakcijo z ljudmi, zato sem tudi v Izložbi naredil takšno kuhinjo, da je bila odprta. Ampak zdaj ne bi imel več čisto prave gostilne, bolj kmečki turizem, da bi delal po dvakrat, trikrat na teden.

Kako je do vaše Izložbe prišla Macy Gray?

Teden pred odprtjem Izložbe sva bila z dekletom Nino na njenem koncertu v Križankah in je prišel zraven Macyjin kitarist in spraševal dekleta, kam gredo po koncertu, pa so rekla, da v Izložbo. In je prišel tja, za njim pa še en član benda, nato pa je bil tam že skoraj ves bend. Potem pa je kitarist vprašal, ali bi imeli kaj proti, če pride še Macy, in smo rekli, da seveda ne in naj pride. In res je čez pol ure prišla še ona. Bi bilo pa bolje, če ne bi nikoli prišla k meni.

Zakaj?

Ker mi je bila idol, po lepoti, po glasbi, ko sem jo imel nekaj ur v Izložbi, pa se mi je vse skupaj sesulo, ker je bila v bistvu en ubogi narkoman, ki komaj živi.

Kakšen gost ste v gostilni sami?

Odličen. Če mi kaj ni všeč, pustim, ne pojem, in ko me pridejo vprašat, kako je bilo, rečem, da odlično, samo nisem mogel, in grem. In se nikoli več ne vrnem.

Zakaj pa ne poveste, kaj je bilo narobe?

Ker se mi zdi, da se včasih delajo norca iz nas, pa se mi ne splača ukvarjati s tem. Zadnjič sem bil v Brežicah v neki gostilni, kjer smo naročili mešano meso za vso družino in smo dobili na pladnju tri, štiri dni staro pleskavico, ki jo je pogrel v mikrovalovni pečici. In mi je to mrtvo hladno prinesel. Najraje bi jo nesel kuharju, da bi jo pojedel z mano. Sem se zahvalil, pustil in šel.

Koliko je takšnih gostiln v Sloveniji?

Na žalost vedno več. So gostilne, ki so dobre, se trudijo in res dobro delajo, imaš pa gostilne, kjer mislijo, da bodo samo nekaj zaslužili, in jih ne briga ne za goste ne za kakovost hrane. Osnovno vodilo bi moralo biti, pa na žalost v večini slovenskih gostiln ni, da to, kar ponujajo v gostilni, z veseljem pojejo tudi njihovi lastniki.

Kako pomembna vam je hrana?

Zelo, ampak bolj v smislu druženja. Drugače pa znam iti tudi na kebab. Zadnjič sem bil v McDonald'su in sem si naročil neko hrano, ribji burger, ko sta prišla blizu šef izmene in varnostnik, in sem ju slišal, ko sta se pogovarjala, poglej, poglej, tak vrhunski kulinarik, pa pri nas je.