Čas je tak, da smo pravkar slavili marsikaj. Dan ustavnosti, tik pred tem rezultat referenduma pa božič in za njim še dan samostojnosti in enotnosti. Na koncu še novo leto, ki naj bi vselej prineslo kaj dobrega. No, vsaj ne tako slabega kot doslej. Že to bi bil opazen napredek.

Nekatere je prizadela prostodušna izjava predsednika ustavnega sodišča, da večina vselej odloča o manjšini. Ni kaj ugovarjati. Tako je dejansko stanje. Tako se dogaja na ustavnem sodišču pri vsakem preglasovanju. Nič drugače ni v senatih evropskih sodišč. Enako je v parlamentu. Tam se navsezadnje odloča o usodi dveh milijonov, torej vseh nas. Manj kot petdeset, a več kot 45 poslancev v parlamentu – torej večina – je pred časom odločilo, da je treba Slovence pokoriti z dosmrtnim zaporom. Nič niso pomagali ugovori vsaj desetkrat tolikšnega števila nasprotnikov nove kazni. Mag. Mozetič ima popolnoma prav.

Potem smo praznovali samostojnost in enotnost. Enotnost z dvema različnima proslavama in različnimi udeleženci. Skupni imenovalec je le predsednik Pahor, ki zaradi pomanjkanja kritične distance poskuša doseči spravo med matematično nezdružljivimi množicami, če smo že pri računstvu kot trdi znanosti.

Ob teh proslavah nas je zgodovinski spomin s pomočjo televizije ponesel v leto 1990. Takrat smo se resno pripravljali na plebiscit. Strah pred zavrnitvijo se je sicer zdel odveč, a prepričljiva večina vseeno ne bi škodila. Bila bi dober argument pred mednarodno javnostjo, ki je bila več kot nezaupljiva do slovenske avanture. Tako so se pojavljali tudi pisni pozivi h glasovanju za samostojno Slovenijo. Med njimi tudi tak, ki je iskreno vabil na plebiscid in tako zapisano besedo ponovil še nekajkrat. In minilo je le dobro leto dni od tega poziva, ko se je prvi večji »plebiscid« tudi zgodil. Vse podobne tujke, ki se končajo na – »cid«, pomenijo pokončanje, smrt. Izbris ali administrativni genocid je zadel že v začetku leta 1992 več kot 25.000 ljudi na Slovenskem. Pa pustimo to prežvečeno temo, čeprav je zgodba sramotno nedokončana.

Sledili so novi »plebiscidni« izumi. Skozi leta nam je uspelo skoraj 300.000 Slovencev spraviti pod prag revščine. Za tolažbo se nam v povprečju godi bolje kot pred četrt stoletja. In za tolažbo pred veliko družino v EU – da dosežemo njeno povprečje, lahko ustvarimo še kakšnih 20.000 revežev. Torej smo v vseh pogledih še vedno nadpovprečno bogata družba. In ni strahu, da bi nas kdor koli od raznih trojk in podobnih evropskih humanitarnih ustanov v prihodnje grajal zaradi revščine. Pravzaprav so je odločno zahtevali še dosti več v imenu uresničevanja raznih agend, strukturnih reform, smotrnega upravljanja in privatizacije.

Potem so sledila drobna »plebiscidna« veselja večine nad priložnostnimi manjšinami. Ena takih so bili odvisniki. Kjer koli so želeli imeti svoj mir, komune za zdravljenje, povsod je zavedna in domoljubna večina s traktorji zaprla poti do njih. Nazadnje je bilo treba najti od boga pozabljen kraj, nekje v samoti, visoko nad geografsko in človeško pritlehnostjo. Tam se je dalo dokazati, da je možno sožitje, od katerega imajo vsi le dobro.

Nič bolje se ni godilo otrokom s posebnimi potrebami. Nihče jih ni hotel imeti v svoji bližini. Ljudje, zavezani varovanju človekovih pravic, torej taki, ki morajo imeti občutek za bližnjega, še zlasti če je v težavah, izjemno izostren, so tožili, da jim bližina take ustanove niža ceno stanovanja, tako da bi bili močno prikrajšani, ko bi ga želeli prodati. Naj povem, kar sem izvedel pred leti. Starši hudo bolnega otroka, popolnoma izčrpani od skrbi, so se razveselili načrtovane postavitve vrtca za take otroke v bližini svojega doma. A krajani so se dvignili v upor zoper tako motnjo v svojem okolju in iz varstva za prizadete otroke ni bilo nič. Težavo je rešil otrokov dedek. Najprej je ubil nesrečnega vnuka, potem pa sebe.

Večina je spet zmagala.

Na tem mestu se mi pogosto poraja naslednje vprašanje. Ali ni bolje imeti razsvetljenega vladarja namesto demokracije? Zadnje desetletje pred samostojnostjo si ni bilo mogoče predstavljati toliko sovražnega govora in prav takih dejanj, ki so se rojevala pozneje v demokraciji. Kar pomislimo na praktično izkušnjo. V tistih časih smo se v zasebnem krogu vsi po malem norčevali iz »pedrov«, a nikomur ni prišlo na misel, da bi komu kaj naredil. V demokraciji uporabljamo korekten jezik in govorimo o gejih, sočasno pa jim razbijamo glave in zažigamo lokale.

Perspektiva je videti taka: ker nihče ne omejuje sovraštva, utegnejo priti na oblast (tudi pri nas) fašistoidne kreature, ki jih bomo šteli za odrešenike. Se še spomnimo, kako visoko smo bili uvrščeni na Breivikovi lestvici urejenih držav?