Na kmetiji Mavrič v Kojskem v Goriških brdih so se v dogajanje popularne nadaljevanke Ena žlahtna štorija vključili z Eno sladko štorijo in pripravili okusno marmelado iz avtohtone briške češnje karnijevke. »Prisluhnili smo ponudbi produkcijske hiše Mangart in vstopili v štorijo o Bertu in njegovih pupah s češnjevo marmelado. Skuhali smo jo po starih receptih naših prednikov. Gre za marmelado višjega cenovnega razreda, brez konzervansov in z dodatkom le 15 odstotkov sladkorja. Pripravili smo tri vrste marmelade, in sicer za mazanje na kruh, kot dodatek jogurtom in za izdelavo sladoledov,« razlaga Aleksij Mavrič,ki vodi sadjarsko kmetijo.
Vsaka češnja ni dobra za marmelado
»Karnijevke vsebujejo veliko antioksidantov, vlaknin in mineralov. Gre za sladke, nekoliko bolj drobne češnje, ki imajo čvrsto meso temno rdeče do skoraj črne barve. So kiselkastosladkega okusa, koncentracija sladkorja pa dosega kar 16 do 17 brixov. Marmelada, ki jo pakiramo v stogramske kozarce, vsebuje 70 odstotkov sadnega deleža.«
Kmetija Mavrič ima v Brdih posajenih več kot tisoč češnjevih dreves z različnimi sortami. »Imamo največji češnjev nasad v Brdih. Za širitev ni več zemlje. Največ prodamo svežih češenj. Turisti si jih lahko tudi sami naberejo in se pri tem prepričajo, da trganje ni tako enostavno in lahko. Pripravljamo češnjevo žganje in češnjev liker. Hišna posebnost so češnje, namočene v šest let starem domačem sadjevcu, poimenovali pa smo jih pijane češnje. Kupci so jih dobro sprejeli. Prav tako tudi češnje v čokoladi.«
Pred devetimi leti so na Mavričevi kmetiji skuhali prvo češnjevo marmelado. Vendar takrat z izdelkom niso bili najbolj zadovoljni. Ugotovili so namreč, da vsaka češnja ni dobra za marmelado. Pobrskali so po starih knjigah in ustnem izročilu in kaj kmalu ugotovili, da so za marmelade najbolj primerne karnijevke. Odločili so se za nov nasad. Pri tem so naleteli na težave, saj sadik ni bilo, ker so karnijevke skoraj izumrle. Rešitev so našli v dogovoru z drevesnico novogoriškega kmetijskega zavoda v Biljah pri Novi Gorici. Tja so prinesli cepiče in po dveh letih čakanja so dobili prve sadike.
Sadovnjak s karnijevkami na ekstremni legi
»Na hektarju zemljišča smo posadili 420 dreves, ki zdaj prihajajo v polno rodnost. Imamo edini tovrstni sadovnjak v Brdih in verjetno tudi v Sloveniji. Drevesa rastejo v ekstremnih razmerah, na zemljišču s 50-odstotnim naklonom, in so brez dodatnega namakanja,« pove Aleksij, ki mu na kmetiji pri izpeljavi načrtov poleg žene Dolores pomagata tudi sinova Denis in Jani. »Na trgu je veliko češnjevih marmelad, njihova kakovost pa je večkrat vprašljiva,« brez dlake na jeziku pove Aleksij.
Eno sladko štorijo je bilo doslej mogoče kupiti le v prodajalnah briške vinske kleti, odslej pa naj bi bila tudi na policah Spara. »Veliko truda in časa porabimo v boju, da bi prišli na trgovske police. Vse se premika zelo počasi,« doda Dolores, ki je najbolj zaslužna za številna priznanja, ki so jih dobili za sušene izkoščičene češnje. Mavričevi so med redkimi pri nas, če ne kar edini, ki pripravljajo tovrstne izdelke za trg. Na kmetiji poleg češenj v zadnjem času pridelujejo tudi vse več marelic in kakijev. Precej jih posušijo, saj imajo največjo kondenzacijsko sušilnico v Brdih in eno največjih v Sloveniji.
Marmelada za zajtrk v šolah in vrtcih
»Sodelujemo z nekaterimi šolami po Sloveniji v shemi šolskega sadja, pripoveduje Aleksij in ošvrkne zakonodajo, ki dovoljuje, da v Sloveniji lahko predelujemo uvoženo sadje in ga potem prodajamo kot slovenski izdelek. »Tega ne bi smeli dovoliti. V šolah bi morali uživati le sadje s slovenskih kmetij.« Pri Mavričevih se razen Ene sladke štorije v zadnjem času pripravljajo tudi na akcijo, da bi briško češnjevo marmelado po zgledu medu ponudili za zajtrk v šolah. V bližnji prihodnosti napovedujejo po starih receptih tudi marelično marmelado. »Za zdaj ti recepti ostajajo družinska skrivnost. Prenašajo se iz roda v rod.«
