Da bi namreč avtomobil lahko vozil samodejno, mu je treba prilagoditi cestno infrastrukturo, kar se sliši in dejansko tudi je velik finančni zalogaj. Razlogov, zakaj do avtonomne vožnje v bližnji prihodnosti še ne bo prišlo, pa je še kar nekaj, med njimi na primer vprašanje odgovornosti za nesrečo in povzročeno škodo, (ne)zanesljivost programske opreme ter morebitni vdori v računalniške sisteme vozil in posledično namerne nesreče, med katerimi so vse bolj aktualni teroristični napadi.
Tega se zavedajo tudi nekateri proizvajalci. Prav pri Volvu so zato pohiteli z izjavo, da bodo v primeru nezgode, ko bo avtomobil v načinu avtonomne vožnje, vso odgovornost prevzeli nase in krili vse stroške, nekaj podobnega so obljubili tudi pri Googlu; nič čudnega, ko pa so že med testiranji sistema imeli nekaj nesreč.
Pa se vprašajmo: ste sami psihično že tako močni, da bi se iz voznika prelevili zgolj v sopotnika in se brezskrbno prepustili, da vas štirikolesnik samostojno popelje do želenega cilja? Res je, da je zelo podobna zgodba v letalski industriji, a smo se tamkaj skozi desetletja privadili, da v rokah ne držimo škarij in platna, ter odgovornost, da nas popelje do cilja, zaupali tudi avtopilotu. Da bo zato od napovedanih testiranj pa do serijske implementacije v promet minilo še najmanj desetletje, se zdi najbolj realno, pa čeprav so nekateri strokovnjaki že danes prepričani, da ljudje samodejnim sistemom, ko jih enkrat preizkusijo, zaupajo in jih z veseljem uporabljajo.
