Ghali, ki roman umesti v konec petdesetih let prejšnjega stoletja, v čas po britanski okupaciji in sueški vojni, predvsem pa v čas glorifikacije Gamala Abdela Naserja, se sicer ne posveča nižjemu razredu, s katerim so odmevno slikali polpretekli Egipt Nagib Mahfuz, Ala Al Asvani in Halid Al Hamsi, če naštejem le v slovenščino prevedene egiptovske avtorje, temveč se uvrta v peščico bogatih. Tako kot obetajoča arabska revolucija s ponovno vojaško zasedbo oblasti ni prinesla boljšega življenja, je tudi, kot ugotavlja osrednji lik, ki se vrne iz tujine v postrevolucionarno domovino, Naserjeva revolucija leta 1952, ko je skupina vojaških častnikov pod vodstvom generala Mohameda Nadžiba izvedla državni udar in strmoglavila kralja Faruka, življenje celo za višji, privilegirani sloj zgolj poslabšala.

Prvoosebni pripovedovalec Ram, avtorjev alter ego, je sicer revni član bogate družine, ki je, varno oddaljen od krvavih dogajanj v Egiptu, iluzorno verjel v revolucijo, a je po vrnitvi v Kairo ugotovil, da s svojim znanjem in kritičnim uvidom nima kaj početi. Da bo, če jima bo sledil, pogubljen, kot so bili v koncentracijskih taboriščih in zaporih pogubljeni njegovi številni somišljeniki. Z njegovim socialnim statusom Ghali, ki je iz političnih razlogov moral zapustiti Egipt, še podčrtuje svoj sarkazem, uperjen v politično ureditev Egipta tistega časa, saj gre ob vseh kritikah, ki jih razgrinja v romanu, največja prav Ramu. Vprašanje identitete (ki jo razen Rama iščeta še prijatelj Font in nesojena nevesta Edna), jezika (liki med seboj zvečine govore angleško, z vmesnimi francoskimi naslavljanji, ter tu in tam pogovorno arabščino, saj visoke skorajda ne znajo) ter predvsem retorično vprašanje, v čigavo dobro delujejo Naserjeva politika in vse politične stranke, se ob koncu z jezo nabitega romana, ki je bolj kot literatura dokumentaristični izris političnega zemljevida takratnega Egipta, zlije v Ramov oportunistični salto mortale. Ghali, ki zgodbo razen v Kairo umešča še v London – kjer se je šolala večina mlajših likov v romanu in kamor odidejo, kadar se naveličajo kairskih različic piva in biljarda, bogatih pokroviteljskih tet, tekmecev in samih sebe –, kritično ost usmerja v višji sloj, a tudi v muslimane, kopte, komuniste, jude in ateiste. Predvsem pa razgrinja sliko države, katere identiteta je razkosana in ki bo v prihodnje razkosana še bolj. Zato je brati roman z današnjim pogledom še toliko bolj aktualno.