Ljudmila je resna punca, ki pa otrokom silno rada ponudi domače izkušnje kot pravo resnico: »Zdaj bo leto, ko moramo biti usmiljeni. Sem v cerkvi slišala, da so se odprla vrata usmiljenja in je tisti najbolj glavni odprl…« je povesila očke in bila v snežno beli kapi in šalu eno samo usmiljenje. »Meni se vsi tisti smilijo, ki mi stalno nagajajo. Tukaj v peskovniku gradim najlepše hiše in ceste, pa mi vedno kaj podrejo in trdijo, da delam vse narobe. Sem bil včasih jezen, zdaj se mi pa smilijo, ko mi nič ne morejo. Kar oni ponoči podrejo, to jaz podnevi zgradim!« je bil takoj nazoren Zoran, ki se mu pa le malo pozna, da – kot pravi – v najlepšem mestu ne more graditi tako, da bi bilo za vse (in zlasti zanj) prav. »Doma sem vzel lučke in jih bom tule obesil, ko pa bo novo leto,« je še graditeljsko pristavil. »Usmiljenje že mogoče: a ne za vse in vsakogar! Je treba lepo ločiti sovražnike in tiste, ki me ubogajo. Jaz bi naredil red, red pa je neusmiljen in ne usmiljen!« je rekel Janez in dodal, da je dobil od Miklavža tisto tablico, s katero veselo brska po spletu, svojo pošto pa je nalašč zbrisal. »So rekli, da vsi vedo, komu sem pisal – a ni res! Puncam že ne pišem, ker imam samo eno rad, fantom pa sploh ne – njim kar ukažem, kako in kaj je treba…« je svoj pogled na usmiljenje razložil Janez, se strumno zravnal in brskal po tablici. »Jaz se nisem nikomur smilila, ko ste bili vsi proti meni, ker sem punca pa še pametna in lepa! Pa pojem lepo, kajne? Sem vam že zapela tisto 'bandjeraroso'? Se mi smilite, če je še ne znate!« je bruhnilo iz Alenke, ki je že za glavo višja od fantičev in rada na vse malo zviška pogleda. »Jaz se nikomur ne smilim, zame ni usmiljenja. Pa imam največ dela in pozimi smo doma ograjo delali ter sem moral pomagati, čeprav bi se raje igral. Samo Karl in Dejan sta mi pomagala, da smo prej končali ograjo, ki je lepa in sosede jezi,« je mirno in dostojanstveno rekel umirjeni Miroslav. Očala si je pomaknil na nos in si pogladil prečo. Dejan je bil kot vedno židane volje, rekel je, da se njemu smili Miroslav, ker ga vsi tako radi zmerjajo. »Meni se pa Lukec smili. Tako majhen je in nebogljen in še siten povrhu. Vedno nekaj nerga, vesel je bil samo tedaj, ko je mislil, da me lahko preraste. Pa ne bo nikdar večji od mene,« je preroško rekel Dejan, ki mu gre levoroki smrkavček na živce. A zadnje čase malo manj, ker je v druščini vse manj priljubljen. Dejan je korenjak, hrana je pač njegova strast in kruh z medom ima stalno v rokah. Karl je bil tokrat kar lepo tiho, Miroslavu je pomenljivo kazal trgovske reklame za različne ograje, kot bi mu želel povedati, da mu ograj še ni dovolj: »Meni se smilijo le tisti, ki se tožarijo za vsako malenkost. Če se jim kaj na hodnik postavi, pa gredo na sodišče!«
»Krpo in posodo v roke, a se ti nič ne smilim!?« me je presenetil znan glas iz kuhinje. Leto usmiljenja pač!
