Pretekla gospodarska kriza je v evropskem političnem prostoru že v minulih letih sprožila nezadovoljstvo nad etabliranimi strankami, ki so zgolj z različnimi niansami prisegale na politiko varčevanja. Grčiji je za kratek čas z zmago Sirize na parlamentarnih volitvah uspelo zmobilizirati zalet evropskih alternativnih levičarskih strank, ki so jih v Evropski uniji sprva s cmokom v grlu razvrstili zgolj med evrokritike, čeprav bi jih najraje vrgli kar v skupen populistični koš evroskeptikov Nacionalne fronte Le Penove, Wildersove Stranke svobode in Faragovega Ukipa. Toda ko sta pred nekaj tedni špansko dvostrankarsko vladavino z relativno pričakovanim uspehom prekinila še Podemos Pabla Iglesiasa in stranka državljanov Ciudadanos, je postalo jasno, da evropska periferija še enkrat izreka nezaupnico evropski politiki nesolidarnosti. Ko se je pred dnevi z močno zaušnico varčevalni politiki Merklove izrekel še italijanski premier Renzi, je bil južni lok evropske periferije bolj kot kadar koli prej v zadnjih osmih letih politično enoten, da bruseljska politika kompromisov ne sme služiti zgolj eni državi.
Medtem ko je južni evropski lok od bruseljskega centra drsel zaradi gospodarskih vprašanj, se je odmik starih držav članic od evropskih vrednot dogajal zaradi naraščajočega populizma skrajno desničarskih strank. Kot gorivo njihovemu poletu v politični mainstream jim je služil ksenofoben strah pred begunci, ki se je najbolj odrazil na triumfalnem pohodu Marine Le Pen na francoskih lokalnih volitvah. Podobno kot se je ves francoski politični prostor premikal z desnico, prežeto z negativnim nacionalizmom, in služil kot vzor za podobne politične premike v drugih državah članicah, se je vzhodna Evropa z višegrajsko četverico že zasidrala na čelu nacionalistično prežete integracije.
Ob koncu leta se EU predstavlja v luči še nikoli tako razdeljene politične celine. S številnimi lokalnimi, parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami, ki bodo prihodnje leto potekale v Avstriji, Litvi, Slovaški, Romuniji, Veliki Britaniji, na Češkem in Irskem, se bo politična podoba osemindvajseterice ponovno spremenila. Volitve v evropskih državah članicah so z menjavanjem levih in desnih vlad po enajstem septembru služile predvsem kot varovalka, da se Evropa pri sprejemanju protiterorističnih ukrepov ni premaknila krepko po stopinjah ZDA. Toda v trenutnih evropskih razmerah vse prihajajoče volitve postajajo potencialni nosilci dodatne dezintegracije EU.
