Vojne se začenjajo drugače: počasi in zmedeno, z drobnimi spregledi »majhnega« zla v velikih zgodbah časa. Pogosto le z dopuščanjem kolateralne škode pri legitimnem urejanju družbenega kaosa in skrbi za svoj narod, svojo kulturo, svojo identiteto. Leta 2015 je Evropa pozabljala na svojo temno dediščino: kako žarijo bakle, pripravljene za razsvetljevanje kristalnih noči. In kakšno moč ima njihov soj, ki pogled megli zgolj na one druge, nenaše, krive bolj počez…, ampak krive, kaj bi komplicirali. Predvsem pa je pozabila, da je pogosto prepozno, ko bakle krenejo na pot.

Te dni se mi je ne čisto po naključju v rokah znašel program neke politične stranke iz njenega zgodnjega obdobja. Vsebuje 25 jasnih, razumljivih točk. Nekatere zvenijo prav mikavno… Zahtevamo razveljavitev vseh dohodkov, ustvarjenih brez dela ali prizadevanj, piše na primer v 11. točki. Zahtevamo preureditev pokojninskih shem, ukinitev otroškega dela, nacionalizacijo korporacij in skupnostno uporabo velikih trgovin, ki jih je treba po nizkih cenah oddati malim trgovcem, piše v nekaterih drugih. Nekaj jih je še zlasti »svežih«. Kot bi jih napisal Orban ali nemara Kaczynski ali… Takole se glasi točka 5: »Kdor ni državljan te države, lahko v njej živi le kot gost, zanj velja zakonodaja o tujcih.« V točki 7 pa: »Zahtevamo, da država najprej zagotovi zaposlitvene možnosti za lastne državljane. Če ni mogoče vzdrževati celotne populacije v državi, potem je treba tujce (nedržavljane) iz nje izgnati.« Jasno? Kristalno jasno.

V program nacionalsocialistične (nacistične) delavske stranke, podpisan v Münchnu 24. februarja 1920, iz katerega so citirane programske točke, je rasizem vtkan z veliko ampaki. Je bolj dodatek in sredstvo, nikakor pa ni cilj. Na primer: v točki 24 nacisti zahtevajo svobodo za vse veroizpovedi, ampak le »če ne ogrožajo države ter ne žalijo konceptov dostojnosti in moralnosti germanske rase«. In ker so državljani Nemčije lahko le osebe nemške krvi, je logično, da »Judom pač ni mogoče priznati nemške nacionalnosti«. Proti »namernim političnim lažem« in »njihovemu širjenju v tisku« se bodo bojevali z zakoni. Sprenevedavi ampak je v tem, da ena od podtočk določa, da bodo v ta namen morali biti uredniki in člani uredništva nemške rase…

Diskretni šarm rasizma, ksenofobije in vseh drugih družbenih fobij se napaja iz njihovih protislovnih in zakrinkanih sporočil, strukturiranih tako, da lahko obidejo človeško vest. Vedno gredo nekako takole: Kar predlagamo, počnemo, uzakonjamo, je nujno za splošno dobro, to zahtevajo razmere. Morda bo prizadelo kakšnega (anonimnega) posameznika, ampak brez tega ne gre, mi bi bili premočno oškodovani. In seveda smo za pravičnost, ampak le v primeru da… Skupni imenovalec vseh tovrstnih sporočil je vselej enak: nič ni narobe, če obstajajo prvorazredni in drugorazredni ljudje, sloji, narodi – dokler mi ob tem profitiramo…

Leta 2015, ko so k nam tako množično pribežali ljudje iz vojne in bede, je Evropa na vse te dobro raziskane obrazce pozabila. Sploh pa – saj vemo, kaj hočejo. Našo zemljo, naše bogastvo, našo kri. Ne damo. Kaj potem, če se je v »veselem decembru« vsak dan utopilo pet, deset malih Alanov Kurdijev. Saj nam je žal, ampak to so Oni, tu smo pa Mi, razmere zahtevajo žrtve. Slovensko mejo vsak dan prestopi najmanj 2000 migrantov, mi pa o njih ne vemo nič. Ne zanima nas več, kdo so Ahmed in Sara in Alan, ki pri temperaturah pod lediščem iščejo svojo jeruzalemsko štal'co. Drugokategorniki nimajo imen. Evropa pa še naprej verjame, da je rasizem izoliran zgodovinski pojav, pokopano truplo, ki morda le tu in tam malo oživi. Tak nenevaren zombi pač.

A ta zombi reži tudi iz najbolj demokratičnih držav Evrope. Do načeloma gostoljubne Finske se je letos prebilo 32.000 prebežnikov. Zaradi zaostrenih ukrepov pa jih bo le kakšna tretjina izpolnila pogoje za odobritev azila, napoveduje vlada. Drugi bodo morali tja, od koder so prišli. A to še ni vse: prosilci za azil bodo med čakanjem na odločitev oblasti morali po novem delati brez plačila in ob tem najti še čas za »nacionalni kurikulum«, tečaj o finski kulturi in družbi…

Sosedje so še izvirnejši. Ko so danski raziskovalci migracijskih politik izvedeli, da vlada pripravlja zakon, po katerem naj bi izmučenim prosilcem za azil ob prihodu pobrali denar, zlatnino in druge dragocenosti, so mislili, da gre za potegavščino. Saj se vendar vsi spomnimo nacistične konfiskacije judovskih dragocenosti… Pa ni šlo za potegavščino. Zakon bo po napovedih sprejet januarja, veljati pa bo začel februarja; begunci in migranti naj bi si na tak način plačali bivanje. Danski minister za integracijo Inger Stójberg je po številnih zgražanjih seveda poskrbel za neizogibni ampak. »Tujci bodo lahko obdržali sredstva, ki jim omogočajo skromen življenjski standard, recimo ure in mobilne telefone,« je povedal. Pristavil je: »Če le ne bodo preveč dragoceni.«

Kje natančno bo končal zlati prstan z vdelanim rubinom, ki ga je Ahmedu iz Sirije zapustila babica Jusufa, da ga nekoč nadene na prstanec neveste Salihe, ni povedal. Zgodovina pa se smeje iz krste.