Dvajsetletnica mreže slovenskih centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD) je ponudila priložnost za pregled delovanja mreže in omejitev, ki jih narekuje vedno »raznolik in dinamičen problem prepovedanih drog«. Medtem ko se vedno bolj kažejo rezultati uspešnega zdravljenja in preprečevanja opiatne odvisnosti, o čemer priča tudi več kot 10-odstotno zmanjšanje števila pacientov, se v centrih soočajo z novimi substancami in populacijami uporabnikov, s katerimi nimajo stika in kot kaže, vsaj delno presegajo dozdajšnje delo mreže.
»V Sloveniji odvisnost od opioidov pada in je obvladljiva, medtem ko v Evropi narašča,« je pojasnila Jasna Čuk Rupnik, dolgoletna sodelavka Koordinacije mreže CPZOPD, sicer pa vodja centra v Logatcu od njegove ustanovitve. Številke kažejo, da je v zadnjih letih število pacientov, ki potrebujejo nadomestna zdravila, najbolj pogosto metadon, padlo s 3500 pod 3200, število pacientov v centrih pa s 4400 na 3900. V svetovnem vrhu smo tudi pri preprečevanju okužb s to odvisnostjo najbolj povezanima boleznima virusom HIV in hepatitisom C.
Zdravljenje in socialna rehabilitacija
»Delo centrov je pomembno vplivalo na zmanjšanje odvisnosti. Vzpostavili smo široko mrežo, ki zmanjšuje tveganja in trpljenje ljudi, tudi stroškovno smo pri tem učinkoviti. Zato naš model zdravljenja uporabljajo že v okrog 30 državah na vseh kontinentih, razen Avstraliji,« je pojasnil dr.Andrej Kastelic, vodja ljubljanskega Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Pri tem pa je opozoril, da potrebujemo še centre na Koroškem, Ptuju in v Beli krajini, dva nova, manjša, bi bila za nemoteno delo smiselna tudi v Ljubljani.
Poleg zdravljenja oziroma vzdrževanja z nadomestnimi sredstvi leta 1994 sprejeta doktrina zdravljenja zasvojenosti vključuje tudi socialno rehabilitacijo, brez katere, pravijo strokovnjaki, zdravljenje ne more biti uspešno. Centri, ki se glede na regionalne potrebe po načinih delovanja in usmerjenosti med seboj tudi razlikujejo, zato izvajajo vrsto programov: posvetovalnico za uporabnike drog in njihove svojce, psihosocialne terapije, bolnišnično in vzdrževalno zdravljenje ter ponovno integracijo v družbo.
Najtežje je delo z nemotiviranim pacientom
Pri tem so najpomembnejše štiri osebe: zdravnik, medicinska sestra, psihiater in psiholog. Pristop je individualen, a obravnava je celostna, zato specializiranih programov za različne droge ni, je pojasnil Kastelic. »Najtežje je delo, ko je pacient (samo)destruktiven in še ni sam motiviran za zdravljenje,« je nadaljevala Čukova. Za tiste, ki se zatečejo v kriminal, izvajajo programe zdravljenja tudi v zaporih. Pri tem Čukova opozarja, da so odvisniki v pogledu javnosti še vedno močno stigmatizirani kot kriminalci, vendar jih več kot polovica normalno dela v službi. O tem bi bilo potrebno ozavestiti socialne delavce, policiste in zdravnike.
Mnogi pomisleki, ki so se sprva pojavljali v zvezi z nadomestnim zdravljenjem, so se izkazali kot neutemeljeni, je dodala sekretarka na ministrstvu za zdravje Nina Pirnat. »Pokazalo se je, da substitucijska terapija nikakor ni ovira pri prenehanju jemanja drog, temveč predstavlja nadvse učinkovito orodje za vztrajanje v programih zdravljenja in abstinenci od prepovedanih drog.« Kastelic pojasnjuje, da substitucijsko sredstvo ne nadomešča droge, ampak pomanjkanje lastnih endogenih opioidov, ki jih je telo zaradi dolgotrajnega uživanja opioidnih drog prenehalo proizvajati.
Zaradi sodne prakse več »odvisnikov« od konoplje?
V centrih ne zdravijo zgolj odvisnosti od opiatov, kot so heroin, morfin, kodein in drugi. »Neprestano se pojavljajo novi problemi in izzivi, ki od centrov zahtevajo hitro odzivanje in prilagajanje delovanja,« pravi Pirnatova. V zadnjih letih naj bi se tako povečevalo število tistih, ki pomoč iščejo zaradi zdravstvenih težav s konopljo in tistih s težavami zaradi uporabe novih psihoaktivnih snovi, ki pretežno prihajajo s kitajskega trga in o katerih centri še nimajo dovolj podatkov, predvsem pa ne stika s populacijo uporabnikov.
Medtem ko odgovora za kolikšno povečevanje gre, nismo dobili, so nas iz Društva Onej opozorili, da je dvig števila ljudi, ki iščejo pomoč zaradi težav s konopljo, pogojen predvsem s prakso sodišč. Čeprav ta naj ne bi preganjala uporabnikov, ampak predvsem preprodajalce, velikokrat ob posedovanju konoplje kot alternativo višji kazni ponudijo zdravljenje v enem od centrov. Številne raziskave in mnenja strokovnjakov medtem kažejo, da je odvisnost od konoplje veliko manjša kot pri cigaretah, alkoholu in heroinu, pojavi pa se lahko pri manj kot desetini uporabnikov. Čuk-Rupnikova je potrdila, da bi, obratno, konoplja lahko celo pomagala pri zdravljenju odvisnosti: »Dokazano deluje med drugim proti anksioznosti in posttravmatski stresni motnji.« Kot zdravnica sicer ne more privoliti v to, da bi njeni pacienti konopljo kadili, a bi bilo smiselno razmisliti o uvajanju nekaterih njenih sestavin v zdravljenje, je sklenila.
