Obratu sodobnega človeka v naravno so sledili tudi proizvajalci kozmetike in tako je na trgu mogoče najti vse več izdelkov naravne kozmetike. Kaj to sploh je in na kaj naj bo pri nakupu pozoren porabnik, smo se pogovarjali z doc. dr. Nino Kočevar Glavač in doc. dr. Damjanom Janešem s Fakultete za farmacijo Univerze Ljubljani.
Odgovor na vprašanje, kaj je naravna kozmetika, ni tako enostaven, kot se morda zdi. Zakonodaja namreč ne ločuje med naravnimi in sintezno pridobljenimi kozmetičnimi izdelki in sestavine, ki jih taka kozmetika sme vsebovati, določajo le certifikati za naravno kozmetiko. Še najbolj povedna je definicija farmacevtov: »To je kozmetika, ki je smiselno načrtovana in vsebuje samo potrebne sestavine, in te so take, ki so prijazne za kožo. Če vsebuje stvari, ki jih v naravi ni, naj se te razgradijo na gradnike, ki jih najdemo v koži,« razloži dr. Janeš.
Ker kozmetični izdelki niso zdravila, se od njih ne zahteva učinkovitosti, ampak ti izdelki pomagajo vzdrževati naravno stanje kože. Zato se jih tudi ne sme oglaševati kot izdelke, ki zdravijo.
So certifikati zadostno merilo kakovosti za kupca?
Uporabnik ima tukaj težavo, saj je nemogoče za vse certifikate, ki so na trgu, vedeti, kaj zahtevajo: nekateri dopuščajo zelo malo polsinteznih ali sinteznih snovi v izdelku, drugi so zelo ohlapni, razlaga Janeš. Prav tako ni nujno, da je certifikat vedno zagotovilo visoke vsebnosti naravnih sestavin. »Na embalaži na primer piše izvleček iz koprive, a ne vemo, ali je bil to vodni ali alkoholni izvleček in koliko je koncentriran, saj zakonodaja tega ne zahteva.« Prav tako se lahko porabnik ob kakšnem izdelku razveseli, da vsebuje veliko različnih rastlinskih izvlečkov, vendar spet ne ve, koliko jih je, kakšni so in ali so bili sploh kakovostni, s čimer je povezano delovanje kozmetičnega izdelka. Tudi če izdelek vsebuje zelo kakovostne sestavine, od obljub ne bo dosti, če jih je v izdelku premalo.
Najpogostejše sestavine naravne kozmetike so rastlinska masla in olja, eterična olja kot dišave in izvlečki rastlin. Dodajajo tudi vitamine, antioksidante, protivnetne snovi, sestavine, ki zavirajo nastanek gub. Zadnji čas so zelo popularne sestavine za posvetlitev kože, ki delujejo proti pigmentnim madežem. Ljudje, ki želijo pomladitev kože, posegajo tudi po loščilih in hidroksi kislinah, ki odluščijo zgornjo plast kože in pospešujejo nastajanje mlajše kože. A je s tem povezano veliko tveganje, saj so to zelo grobi posegi in je taka koža zelo občutljiva, še posebno za sončno svetlobo, svari Kočevar-Glavačeva.
Je naravno vedno boljše od umetnega?
Absolutno ne, odgovorita farmacevta. Ljudje menijo, da je nekaj, kar pride iz narave, popolnoma varno. A to ni res. Eterična olja citrusov na primer so fototoksična: če jih uporabimo na koži, se ne smemo izpostavljati soncu. Eterična olja pelina, žajblja in doldovca močno dražijo kožo ali povzročajo celo kemične opekline, opozarja Kočevar-Glavačeva. Modna muha je tudi uživanje eteričnih olj: »Nekateri ljudje jih uživajo tudi v velikih količinah, ker so pač naravna. A je to lahko problematično, saj so to zelo koncentrirane in kompleksne mešanice 200 ali 300 spojin in za nekatere niti ne vemo, kako delujejo.«
Naredite si sami
Sogovornika si kozmetiko – od šampona, gela za tuširanje, krem, pudra, tonika, zobne paste, dezodoranta, tudi parfuma – naredita doma. Vabita, da si tudi sami kak enostaven izdelek, na primer gel za prhanje, pripravimo kar sami.
Če bi kot strokovnjaka vendarle zavila med trgovske police, na kaj bi pazila pri nakupu naravne kozmetike?
Najprej bi pogledal sestavine, odgovori Janeš. »Če je sestavin veliko, se vprašaš, ali je smiselno uporabljati tako kompleksne formulacije? Po navadi ne. Govorimo o racionalni oziroma razumski kozmetiki, kar pomeni, da izberemo le tiste sestavine, ki so nujno potrebne za delovanje, ki ga želimo doseči. Ni nujno, da bo izdelek, ki vsebuje zelo veliko sestavin, boljši od tistega, ki jih vsebuje deset do 15, in so smiselno izbrane,« razloži pogled farmacevta. Potem začne iskati stvari, ki jih tak izdelek naj ne bi vseboval, na primer nekatere emulgatorje in konzervanse.
Je razlika med sintezno in naravno kozmetiko res tako velika, da se splača za naravno plačati več, saj je ta dražja od običajnih izdelkov? Na splošno da, odgovarjata sogovornika, kar pa ne pomeni, da so vsi klasični izdelki slabši od naravnih. »Tudi med klasičnimi se najdejo – sicer redki – izdelki, ki so narejeni iz vrhunskih formulacij. Zakaj ne bi tudi proizvajalci teh izdelkov naredili boljše recepture, da bi bili ti bolj prijazni koži?« sprašuje Janeš. Nina Kočevar Glavač dodaja, da bi izbira naravne kozmetike morala biti naše vodilo. Če je omejeni nabor sestavin za izdelavo izdelka, je to koristno tudi iz okoljskega vidika.
Mislimo, da je naravno, pa ni
Veliko uporabnikov odbijajo izdelki, ki vsebujejo sintezne snovi, kot so tezidi, površinsko aktivne snovi za čiščenje. Naravni izbor teh snovi je zelo omejen, te, ki so naravno prisotne, pa močno dražijo sluznico in niso idealne za uporabo. Zato v certificirani naravni kozmetiki najdemo tudi polsintezne snovi, ki se na koži razgradijo v naravne gradnike, razložita farmacevta.
Zanimiv primer so tudi trda mila: mnogi so prepričani, da so bolj naravna od tekočih. Vendar imajo bistveno višjo pH vrednost kot koža in so za kožo zelo agresivna, še posebej, če se umivamo s trdo vodo, saj te snovi ostajajo na koži in spreminjajo zaščitni plašč kože. Manj agresivna tekoča mila so zato boljša izbira. Dalje: trdo milo je narejeno s kemično sintezo nekaterih snovi in je prav tako polsintezni izdelek kot tekoče milo.
Nekateri kot dezodorant uporabljajo sodo bikarbono, ker mislijo, da je to naravna snov. A to je kemikalija, pridobljena v tovarnah, in ni primerna za uporabo pri občutljivi koži, saj ta postane rdeča, srbeča in pekoča.
Trend je tudi, da naravna kozmetika ne sme vsebovati konzervansov parabenov. Ti so na slabem glasu, ker so študije pokazale, da so nekateri parabeni lahko škodljivi. Drugi pa niso, vendar ljudje več ne sprejemajo izdelkov, ki jih vsebujejo. »Danes smo proti parabenom, po drugi strani pa zelo lahkomiselno sprejemamo sodobne konzervanse, o katerih vemo bistveno manj kot o parabenih, ki se jih uporablja že 50 let,« opozarjata farmacevta na nelogičnosti sodobnih trendov.
