Začel je pri Ljudski pravici, pozneje pa je nadaljeval pri Večeru, od koder je presedlal na Dnevnik in s svojimi zgodbami malega človeka, ki ga je cenil precej bolj kot katerega koli politika, zapustil neizbrisen pečat neutrudnega novinarja s pronicljivim jezikom, smislom za humor in radoživostjo do zgodb, ki jih je pisalo življenje. 42 let bogate novinarske kariere je težko zaobjeti. Tudi Klipšteter je delček svojih najbolj srčnih prigod in novinarskega ustvarjanja komajda združil v svoji nedavno izdani knjigi Ne živi predolgo. Prigod, o katerih je z veseljem pripovedoval, poslušati pa ga je bilo čisti užitek, je bilo veliko več kot zgolj za eno knjigo.
Kot leteči dopisnik za Večer se je s fičkom večkrat na teden odpravljal iskat zgodbe na Koroško, pomagal je soustanoviti tednik 7D, skozi njegove roke so šle cele generacije mladih novinarjev. Ko je zaradi političnih pritiskov še v Jugoslaviji moral zapustiti Večer, je novo službo nemudoma našel pri Ljubljanskem dnevniku, za katerega je nato ob Nedeljcu pisal o stranpoteh mestne politike, a najraje je s svojimi reportažnimi članki pomagal povsem običajnim ljudem, ki so se znašli v stiski. Nesebičen, kot je bil, je med jugoslovansko morijo pomoč ponudil dezerterjem iz jugoslovanske vojske in prevzel skrbništvo nad bosanskima deklicama, ki sta pred vojno vihro prebežali v Slovenijo. Tega nikoli ni obešal na veliki zvon. Pomagati je bilo zanj samoumevno.
»Če se odločite živeti dolgo, uživajte. Jaz sem to življenje res užival,« je pred poldrugim letom ob izidu knjige nasmejan nad svojo hudomušnostjo in veseljem do življenja pripovedoval Klipšteter, oče dveh sinov in ponosen dedek štirih vnukov. Pisal je do zadnjega, dokler ni bil po izgubljeni bitki z boleznijo prisiljen včeraj nalivnega peresa odložiti za vedno. Fredi, pogrešali te bomo.