Da varnost zagotavlja kopičenje orožja, je zgodovinsko dokazana fantazma. Za kaj pravzaprav gre, posredno razkrivajo podatki o prodaji orožja po svetu, ki jih je pod božično jelko ameriškega kongresa dostavila njegova raziskovalna služba v okviru kongresne knjižnice. Študija, ki velja za najnatančnejše poročilo o mednarodni trgovini z orožjem, dostopno javnosti, ugotavlja, da se je po več letih »ekstremne fluktuacije« ta trg stabiliziral. In zmagovalec so seveda ZDA, ki jim je lani uspelo na njem iztržiti kar 35 odstotkov več kot leto prej. Zahvala gre oborožitvenim apetitom Savdske Arabije, Katarja in Južne Koreje, prvi rezultati pa so bili vidni že v letošnjem letu, ko je Riad sprožil vojno proti Jemnu, Katar še izdatneje podprl mudžahide v Siriji, Seul in Pjongjang pa nadaljujeta nevarno igro prehajanj iz skrajne napetosti v pomirljivejše tone in sprožata nervozo v celotni regiji.
Z več kot 50-odstotnim deležem je ameriška vojaška industrija glavni steber mednarodne trgovine z orožjem, posledično pa tudi domačega izvoznega gospodarstva. Čeprav na vsaki stvari, ki jo primete v roke, že skorajda praviloma piše »made in China«, je ta država pri izvozu orožja pravi palček, ki z 2,2 milijarde dolarjev dosega le šestnajstino ameriške prodaje. Ker ga za 5,5 milijarde dolarjev proda Švedska, se postavi vprašanje, ali je tako sestavljena trgovina posledica povpraševanja ali pa ustvarjanja potrebe po njem, da bi zadovoljili druge apetite. ZDA, ki so bile pred drugo svetovno vojno varno zasidrane na svoji celini v primerjavi z bojevitimi evropskimi silami oborožitveno podhranjene, so iz nje izšle z vojaško industrijo, dostojno za obvladovanje globalnega imperija, ki pa je bil naveličan vojne. Hladna vojna, sprožena med zaveznicami v protihitlerjevski koaliciji, jo je pomagala rediti naprej, padec berlinskega zidu je ni preveč pretresel, saj ji je svežo prekrvavitev zagotovil Sadam Husein s prvo zalivsko vojno, v balkanskih vojnah pa je politični embargo tudi premagala trgovinska logika o povpraševanju, ki veča ponudbo.
Mednarodna trgovina z orožjem resda predstavlja neznaten delež v celotnih vojaških stroških. Stockholmski inštitut za mirovne raziskave je te za lansko leto na globalni ravni ocenil na 1800 milijard dolarjev in nekaj manj kot 72 milijard za orožarske nakupe na tujem v njih predstavlja zgolj štiri odstotke. Prave odgovore velja zatorej iskati drugje, in sicer v dejstvu, da ob polovičnem deležu v tej trgovini predstavlja vojaški proračun ZDA dve petini svetovnih stroškov za vojsko. Vojne zato niso za prvo velesilo sveta strašljivi oboroženi konflikti, ampak gospodarska dejavnost, brez katere bi se ameriška ekonomija znašla v globoki krizi.
Vietnamska izkušnja je vrh ameriške politike in njihovih korporacij, povezanih z vojaškimi programi, podučila, da v tej dejavnosti ne gre uporabljati naključnih nabornikov, ampak pogodbene izvajalce. Histeričen odziv nacije na enajstoseptembrske teroristične napade je prisegal na domače, ki so vkorakali v Afganistan in Irak, a se umaknili, ko so v Washingtonu ugotovili, da se s cenejšimi prekarci dosega večje dobičke. Arabska pomlad, ukrajinska kriza, sirska državljanka vojna ali Islamska država so reklamne akcije vojaške industrije, ki podobno kot vsakoletna božično-novoletna evforija ustvarjajo umetno potrebo po varnosti, tudi oboroženi. Slovenski vpoklic vojske in njenih rezervistov ob prehodu bližnjevzhodnih beguncev je dokaz pred našim nosom, le da služenja bogu Marsu, tako kot tudi Merkurju, nočemo videti.
»Vsaka narejena puška, vsaka splavljena vojaška ladja, vsaka izstreljena raketa na koncu pomeni krajo tistemu, ki je lačen in ostaja nenahranjen, je prezebel in ne dobi obleke. In svet za orožje ne zapravlja samo denarja. Zapravlja znoj svojih delavcev, nadarjenost svojih znanstvenikov, upe svojih otrok... To ni način življenja v nobenem pravem smislu. Pod grožnjo vojne je na križu iz železja razpeta humanost.« Teh besed ni izrekel kakšen naiven mirovnik, ampak vojaški poveljnik in nato predsednik ZDA Dwight D. Eisenhower že leta 1953, ko so vojaškim jastrebom po Stalinovi smrti zrasla krila. »Ne nazadnje bi verjetno večina politikov moje politične identitete ob dilemi, ali maslo ali topovi, odgovorila, da je treba dati za maslo, so pa nekatere zgodovinske razmere, ko je ravno zaradi ohranitve miru in varnosti treba nameniti nekaj več finančnih sredstev za varnost,« je v sobotnem Objektivu umoval slovenski predsednik Borut Pahor. V splošni varnostni fantazmi, v kateri je vojna gospodarska dejavnost, tudi predsednik ne vidi, da zgodovinske razmere v Sloveniji kažejo na pomanjkanje masla in ne topov.
