Na ministrstvu so odgovornost za zaplet skušali preložiti na Uradni list, pri katerem pa se je vendarle izkazalo, da je krivo ministrstvo, saj so uradni dokument pozabili ožigosati in odnesti v podpis ministrici. Primer ni osamljen. Z obračanjem zakonske dikcije se je ministrstvo letos otreslo obveznosti vsakoletnega usposabljanja članov svetov javnih zavodov. Nekoliko drugačen, a soroden je primer nezakonite prisvojitve pristojnosti. Ministrstvo letos javnim zavodom ni izdalo splošnega soglasja k sklepanju avtorskih pogodb z zaposlenimi v javnih zavodih in njihovimi družinskimi člani – za vsak primer posebej mora javni zavod pridobiti soglasje ministrstva. S tem si je po mnenju nekaterih ministrstvo vzelo pristojnosti javnih zavodov, za nameček pa še komisije za preprečevanje korupcije. Posamezni zakoni in predpisi so očitno za ministrstvo zavezujoči toliko kot domišljijski spis.
Pozabljen žig in podpis sta morda le drobna pozabljivost nižjih uradnikov in njihovih nadrejenih, ki postaneta simptom, ko posledice nosijo državljani. Ministrstvo si kot skrbnik zakonitosti lahko brez posledic privošči napako, za državljane pri nespoštovanju zakonov ni nobene milosti – na javnem razpisu je lahko prijavitelj izločen, če zgolj napačno navede datum ali v šopu papirjev pozabi na en sam samcat podpis. Razpisno obdobje se je samo zaradi neodgovornosti odgovornih oseb podaljšalo za več kot dva meseca, kar seveda pomeni, da bodo prijavitelji do denarja prišli še kasneje, kot bi sicer. Za razpise v kulturi namreč že tako velja, da so večidel objavljeni prepozno in da zaradi tega ustvarjalci včasih enajst mesecev delajo brez plačila, ker pridejo subvencije šele ob koncu leta.
Seveda to ne more biti razprava o tem, ali je treba uslužbenca, ki je napravil napako, odpustiti in poskrbeti, da bodo v državni upravi odslej le še pedantne mravljice, ki jim morda primanjkuje strokovnih veščin. Nikakor. Primeri, kakršen je zgornji, terjajo od ministrstva prevzem odgovornosti in opravičilo, nato pa učinkovito sanacijo posledic, ki so zaradi površnosti nastale. Državna uprava bi morala prijaviteljem ponuditi roko ter po napaki poskrbeti za ažurno izvedbo razpisa, s katero bi nadoknadili izgubljen čas.
Problema torej nima država, problem imamo državljani. Miselnost, s katero organ zanika krivdo za napako in je ne odpravlja v korist državljanov, je namreč miselnost nekakovostnega javnega servisa. Ki meni, da so državljani in država vsak na svojem bregu, v večnem stanju vojne. Namesto da bi država suvereno igrala vlogo modrih čelad, se vse prepogosto kaže kot povzročitelj škode, netilec jeze in izvor eksistenčnih dram. Kot gverilska hunta, za katero ne veljajo pravila, saj priznava le zakon moči.
